Bermuda je vzela, Bermuda je dala ...

Petra Glinšek30. marec 2026

V Jamarskem klubu Novo mesto od decembra 2024 dalje raziskujemo jamo, ki smo jo poimenovali Bermuda. Bila je ena izmed treh novo odkritih dihalnikov, ki skupaj tvorijo obliko trikotnika. O začetnih raziskavah smo že pisali v novički na naši spletni strani. Vse prevečkrat se je tekom naših dejavnosti v jami slišal stavek »Bermuda je vzela«, kar se je ponavadi nanašalo na predmete, ki so nam izginjali v t.i. »bermudskem trikotniku«. Poleg predmetov nam je Bermuda vzela tudi kar precej časa. Na akcijah je do sedaj sodelovalo kar 20 članov našega kluba, ki smo v dnevniku akcij zabeležili skupno 427 prostovoljskih ur. Če prištejemo še priprave na akcije, pranje opreme, izdelavo načrta in zapisnikov, se poraba časa še nekoliko poveča, vzela pa je tudi kar nekaj živčkov.

Toda Bermuda ni samo jemala, Bermuda nam je tudi veliko dala. Z njo smo v prvi vrsti dobili svež zagon za iskanje novih jamskih objektov ter nov projekt za dejavno jamarsko udejstvovanje. V dobrem letu raziskovanja in trdega dela je postala najgloblje brezno Kočevskega Roga, kjer je do sedaj skupno le 10 jam globljih od 100 m, na območju celotnega dolenjskega krasa pa se po trenutnih podatkih iz Katastra jam uvršča celo na peto mesto. Bermuda nam je dala razgiban poligon za kondiciranje ter nas (na)učila potrpežljivosti, vztrajnosti in zavedanja naše majhnosti. Kadar smo postali preveč domišljavi, nas je hitro opomnila na moč narave in na to, kako ranljivi smo pravzaprav.

Bermuda je zadnja v nizu 45 jam na Dolenjskem, ki so globlje kot 100 m.
Bermuda je zadnja v nizu 45 jam na Dolenjskem, ki so globlje kot 100 m.

Ko smo januarja 2025 dosegli dno na globini 150 m (brezno Guano), smo naleteli na slepo ulico. Potrebno se je bilo vrniti nekoliko višje in skozi ožino, ki jo zazna le izurjeno jamarsko oko, slediti konturam, ki so se kazale med podornim kamenjem. Prehodi so bili ozki in blatni, za povrh pa še dobro namočeni, tako da je priljubljenost »tropskih krajev« v naslednjih mesecih znatno upadla. V kislo jabolko so prvi zagrizli naši inštruktorji jamarstva, zato smo nov, zelo počasi rastoči krak, poimenovali Inštruktorska smer. Po sedmih garaških akcijah, kjer smo se stiskali, si dihali za ovratnik in se izpopolnjevali v timskem delu (rudarjenju, kamnoseštvu in podajanju sočne kamnite kaše, ki smo jo privlekli iz Mičeve kolonoskopije), smo v septembru 2025 vendarle ugledali črnino na koncu tunela – novo brezno Bikini bottom. Veselje je bilo nepopisno, še posebej ob špekulacijah, da smo presegli predhodno najnižjo točko jame in da se približujemo tedanjemu rekorderju Kočevskega Roga (Cink križ, -185 m). Ko smo brezno raziskali, smo na dnu že videli novo nadaljevanje pod podornim kamenjem, celo namerili smo 18 m globine, zato smo navdušeno navalili oz. bolje rečeno, odvalili nekaj skal, pri čemer pa se je pokazala nestabilnost podora. Celotno dno brezna se je premaknilo, posedlo in spremenilo konfiguracijo. Večkrat zapored. Šlo je za podorni čep, ki je tičal sredi brezna, sprijet z ilovnatimi nanosi, žive skale pa kar ni bilo videti. Bermuda je ponovno vzela – poleg lomilke, ki je spolzela v globino skupaj s kamenjem, še nadaljevanje. Odprtine ni bilo več, naše samozavesti prav tako ne, saj je bilo iz akcije v akcijo bolj očitno, kako zavajajoč je občutek varnosti in stabilnosti v jamah, kjer se geološki procesi naravno odvijajo ves čas, človek pa jih lahko s svojim delovanjem pospeši in se tako lahko kaj hitro znajde ob napačnem času na napačnem kraju. Na tej točki smo se ustavili in v novembru 2025 izvedli merilno akcijo, ki je pokazala raziskanih 431 m poligona in 190 m globine.

Vstop v inštruktorsko smer.
Vstop v inštruktorsko smer.
Bošti skozi ožino.
Bošti skozi ožino.
Vhodna odprtina brezna Bikini bottom.
Vhodna odprtina brezna Bikini bottom.
Klemen in Bošti v boju s podorom.
Klemen in Bošti v boju s podorom.
Spust v Bikini bottom.
Spust v Bikini bottom.
Brezno Bikini bottom.
Brezno Bikini bottom.
Dno, kot je izgledalo novembra 2025.
Dno, kot je izgledalo novembra 2025.

Po tehtnem razmisleku smo v klubu z novim letom 2026 sklenili, da še nismo obupali nad našo mistično lepotico, nadaljevali pa bomo le, v kolikor bo naša dejanja možno izvesti čim bolj varno. Padla je odločitev, da podor sredi brezna ne sme ostati, nadaljnje prehode pa bomo reševali stopnjo za stopnjo in kamen za kamnom, če bo potrebno. Dne 7. marca 2026 sta se Jure Tičar in Mitja Remih s prilagojenim podaljšanim orodjem spravila v boj in dokončno očistila vse razrahljane skale.

Miklavža s podaljšanim pajserjem.
Miklavža s podaljšanim pajserjem.

Ponovno je zazevala luknja, ki je prinesla žarek upanja. Dne 21. marca 2026 smo se z vrvjo podali naprej v neznano in presegli 200 m v nedrjih Kočevskega Roga, nato pa smo ponovno obtičali na podoru, h kateremu smo sicer pripomogli sami s sanacijo predhodne zagate.

Prvič pod podor z opremljevalno opremo.
Prvič pod podor z opremljevalno opremo.
Nov podor na 202 m.
Nov podor na 202 m.

Kljub novi oviri smo prepričani, da bomo tudi slednjo slej ko prej premagali in da nam bo Bermuda razkrila še kakšno svojo skrivnost. V znak sprave za pretekle tegobe nam je za začetek vrnila lomilko, ki smo jo izgubili v septembru 2025 in nam bo zelo kmalu še prav prišla. Našli smo jo namreč varno spravljeno na polici ob spustu na novo dno. Brezno Bikini bottom zaenkrat ostaja namočeno in polno presenečenj – kot domači kraj Spužija Kvadratnika, po katerem je prišel navdih za ime. Njegovega ananasa na dnu še nismo našli, prav nič pa nas ne bi presenetilo, če se skriva pod naslednjim podorom. Zaenkrat pa o(b)stajamo na 202 m.

Srečni po delu v Mičevi kolonoskopiji.
Srečni po delu v Mičevi kolonoskopiji.

Bermudo smo od decembra 2024 do vključno marca 2026 raziskovali in/ali fotografirali: Boštjan Kuhelj, Mitja Remih, Petra Glinšek, Anže Tomšič, Urban Slana, Klemen Mihalič, Jure Gačnik, Anja Moric, Damijan Šinigoj, Erazem Šiler Hudoklin, Nika Rukše, Mateo Piljić, Gašper Grubar, Davorin Klobučar, Neven Đurković, Marko Pršina, Peter Pršina, Luka Pršina, Marko Majhen in Jure Tičar.