Mejniki v zgodovini kluba

1962 Ustanovitev Jamarskega kluba Novo mesto

• Ustanovni sestanek jamarskega kluba (društva) je bil 16. novembra 1962 v Novem mestu. V začetnem obdobju smo uporabljali naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, Klub Novo mesto, saj smo nekaj mesecev pred ustanovitvijo delovali kot sekcija Društva za raziskovanje jam Slovenije iz Ljubljane. Ustanovni člani so bili tudi nekateri vidni člani takratnega družbenega in družabnega življenja v Novem mestu.

• Predhodnica kluba je bila jamarska sekcija družabnega študentskega kluba Liga Omega, katerega člani so priložnostno obiskovali jame.
• Pobudnik ustanovitve je bil izkušeni ljubljanski planinec, alpinist in jamar Uroš Tršan, dr. medicine, takrat kirurg v novomeški bolnišnici. Postal je prvi predsednik kluba, vendar se je že v začetku leta 1963 vrnil v Ljubljano.

• Februarja 1963 smo na občnem zboru sprejeli klubska pravila in pridobili prvi pečat. Po odhodu Uroša Tršana je takrat drugi predsednik kluba postal Ivan Žgajnar. V register društev po zakonu o društvih so nas vpisali septembra 1963.

• Po odhodu Ivana Žgajnarja je tretji predsednik kluba postal Lojze Medle (1964).
• Klub je bil pobudnik ustanovitve jamarskih sekcij v Kostanjevici na Krki in Črnomlju, ki sta sčasoma prerasli v samostojni jamarski sredini. Kostanjeviška sekcija je bila ustanovljena 1. marca 1964, v samostojni klub pa prerasla 25. maja 1969.
• Oktobra 1964 smo pripravili prvi medklubski tabor pred Kostanjeviško jamo, ki se ga je udeležilo več kot 100 jamarjev.

• Leta 1965 je klub prevzel ime po narodnem heroju Vinku Paderšiču – Batreji, ki je svoje življenje pod italijansko okupacijo končal v Beceletovi jami za Starim gradom. Pred jamo, v kateri je padel, smo tega leta vzidali spominsko ploščo.

• Lojzeta Medleta je leta 1965 na predsedniškem mestu nadomestil Jože Cvitkovič, tega pa leta 1966 Danilo Breščak. Leta 1967 je predsednik kluba ponovno postal Lojze Medle.

• Najdejavnejši člani ustanovnega obdobja so bili Ivan Žgajnar, Jože Cvitkovič, Lojze Medle, Milan Eržen, Jože Mikec ter brata Danilo in Peter Breščak.
• Konec šestdesetih let je klub pretresel kadrovski osip, razloge za to pa lahko razberemo iz klubskega arhiva: »Nekaj članov je na študiju v Ljubljani ali drugje, nekateri so se poročili, odšli so k vojakom ali celo na delo v druge države.« Pomanjkanje primernega prostora, opreme, finančnih sredstev in zagnanosti je povzročilo, da so društvene dejavnosti za več let zamrle.

Pomembnejša odkritja

**Kostanjeviška jama **Novomeški jamarji smo na eni svojih prvih jamarskih akcij našli prehod v dotlej neznane dele Kostanjeviške jame – Podorno dvorano in Črni rov (opis in načrt Kostanjeviške jame).

**Rupa na Brodu **Na plitvem krasu jugozahodnega obrobja Novega mesta je bila leta 1966 raziskana zahtevna vodna jama. S 630 m jamskega poligona je bila dolga leta ena izmed najdaljših jam na Dolenjskem (opis in načrt jame Rupa na Brodu).

1978 Ponovni zagon klubske dejavnosti

• Pobudniki oživitve kluba so bili stari člani: Lojze Medle, Milan Eržen, Danilo Breščak in Nikola Padevski.

• Leta 1979 smo sodelovali pri ureditvi Beceletove jame in njene okolice. Ob spominski slovesnosti, ki je sledila, smo pripravili prikaz jamarskega delovanja in opreme.

• Klub je dobil svoj prostor v Narodnem domu. Na stiku Glavnega trga in Rozmanove ulice v Novem mestu smo imeli manjšo društveno vitrino, ki smo jo urejali do začetka devetdesetih let 20. stoletja.
• Borivoj Ladišić je začel urejati klubski kataster.

• Za sistematično obdelavo jam v podolju reke Temenice smo prejeli prvo nagrado Sklada Krkinih nagrad. Njen nosilec Borivoj Ladišić je nalogo predstavil na osmem jugoslovanskem speleološkem kongresu (Beograd, 1981).
• Ob 20. obletnici ustanovitve kluba (1982) smo gostili XII. zbor slovenskih jamarjev.

• Ob omenjeni slovesnosti smo izdali prvo številko klubskega zbornika Dolenjski kras (1982) ter podelili prva klubska priznanja in značke.
• Leta 1982 smo s pomočjo sponzorjev in z lastnim delom kupili prvi klubski kombi.

• Najdejavnejši člani tega obdobja so bili: Lojze Medle (predsednik kluba 1978–1982), Jože Cvitkovič, Milan Eržen, Nikola Padevski, Peter Simčič, Matjaž Matko, Robi Oberč, Anton Tramte, Andrej Hudoklin, Borivoj Ladišić, Irena Podbevšek, Miran Jenko in Slavko Legan.

Pomembnejša odkritja

**Jama v Gabrju (Gabrska jama) **Iz člankov v Dolenjskem listu lahko razberemo, da so se udori v Gabrju in bližnji okolici pojavljali že pred drugo svetovno vojno (1929 med gradnjo vodnjaka, 1932 med gradnjo vodovoda) in še večkrat po vojni. Sklepamo lahko, da je bil zato vhod v Jamo v Gabrju, ki se v podzemlje odpira sredi vasi, Gabrčanom dobro znan. Jamo so že v šestdesetih letih 20 stoletja obiskali novomeški in kostanjeviški jamarji. Leta 1978 smo jo raziskali, izmerili in izdelali načrt (Borivoj Ladišić). Vhodno brezno prehaja v razvejan sistem rovov, ki sledijo geološkemu prelomu. Do sedaj je bilo raziskanih 307 m rovov, najnižja točka je na globini 55 m (opis in načrt Jame v Gabrju).

**Pihalnik **Brezno ob cesti na Bazo 20 je leta 1963 registriral Jamarski klub Železničar. Leta 1982 smo na dnu 105 m globokega vhodnega brezna našli prehod v ogromno podorno dvorano (opis in načrt brezna Pihalnik).

1982–1987 Topliško obdobje

• V letu 1982 so težišče društvene dejavnosti prevzeli člani iz Dolenjskih Toplic: Andrej Hudoklin (predsednik kluba 1983–1984), Zdravko Bučar (predsednik kluba 1985–1986) in Marko Pršina (predsednik kluba 1987–1988).

• Uveljavljati se je začela vrvna tehnika, ki sta se ji posvečala predvsem Zdravko Bučar (prvi klubski jamarski inštruktor) in Tomaž Bukovec (prvi jamarski reševalec).

• V letu 1983 smo klubski prostor preselili v dom Krajevne skupnosti Žabja vas.
• Med letoma 1983 in 1986 smo imeli intenzivne jamarske tečaje na Kočevskem Rogu, v Osnovni šoli Dolenjske Toplice pa jamarski krožek.

• Raziskovali smo predvsem na območju Kočevskega Roga, kjer smo odkrili več kot 80 novih jam. Poglavitni izsledki raziskovanja so objavljeni v prispevku v Dolenjskem krasu.

• Med letoma 1982 in 1990 smo organizirali več raziskovalnih odprav na planino Grmeč v Bosni in Hercegovini, kjer smo raziskali trinajst zahtevnih objektov, med njimi tudi Jojkinovac, ki je bil z globino 460 m med letoma 1984 in 2008 kar 24 let najgloblje brezno v Bosni in Hercegovini.

• Junija 1984 smo organizirali šesti Dolenjski jamarski tabor z obiski jam Jazbina, Ahnenloch ter Pihalnik. Pripravili smo predavanji o nastanku jam (speleogeneza) in fotografiranju v jamah ter prikaza tovariške pomoči in reševanja iz jam.

• Zavedajoč se velikega pomena varstva jam smo leta 1987 izpeljali prvi klubski popis onesnaženih jam v tedanjih občinah Novo mesto in Trebnje, s katerim smo registrirali kar 57 onesnaženih jam.

• Na klubski ekskurziji smo si leta 1987 ogledali neturistične dele Postojnske jame – vstopili smo v Postojnsko jamo ter se skozi Črno jamo na svetlem pojavili pri vhodu v Pivško jamo.
• Leta 1987 smo izdali drugo številko klubskega zbornika Dolenjski kras.
• Pod vodstvom Tomaža Bukovca smo leta 1987 ustanovili jamarsko reševalno skupino, ki je bila daljše obdobje med najbolj usposobljenimi v Sloveniji.

• Poleg treh predsednikov so bili najdejavnejši člani tega obdobja še: Robert Bučar, Iztok Vilić, Aleš Pršina, Ivan Lukšič, Borivoj Ladišić, Lojze Medle, Milan Eržen, Tomaž Bukovec, Jože Cvitkovič in Anton Tramte.

Pomembnejša odkritja

**Cinkov križ **Vodnjakasto brezno s 117 m globine na Kočevskem Rogu je leta 1974 raziskal JK Železničar. Med letoma 1985 in 1986 smo za dvema ožinama na dnu 103-metrskega vhodnega brezna našli prehod do končne globine 185 m. Brezno je bilo dalj časa najgloblje na Dolenjskem (opis in načrt brezna Cinkov križ).

**Stegno **Stopnjasto brezno z globino 85 m in nizom notranjih brezen sodi med bolj dinamične objekte na Kočevskem Rogu (opis in načrt brezna Stegno).

**Jojkinovac **Med letoma 1984 in 2008 najgloblje brezno Bosne in Hercegovine smo raziskovali na vseh odpravah na kraški svet planine Grmeč. Leta 1984 smo dosegli dno Jojkinovca, druge odprave niso prinesle novih rezultatov. Vhod leži nad vasjo Jasenovac na južnem pobočju Grmeča. Brezno se začne z zasigano 90 m vertikalo, ki se po krajši stopnji prevesi v drugo vertikalo in zaključi na globini 180 m. Iz nje vodi ozek meander do dvorane Slap na globini 280 m. Od tu sledi zahtevno prodiranje po nizu vodnih brezen in meandru v dvorano Jezero na globini 420 m. Dalje vodi Vodni rov do sifonskega jezera, kjer se na globini 460 m brezno konča. Nad sifonom je kamin, v katerem je možno nadaljevanje v višji etaži (brezno Jojkinovac).

1988–1995 Gabrsko obdobje

• V klub je vstopila generacija gabrskih jamarjev: Mihael in Robert Rukše, Tanja Luzar, Slavko Boltez, Jože Korasa, Franci Sašek, Igor Nose, Sandi Jaklič, Silvo Kristan, Andrej Ravnohrib in Marko Pavlin, ki so rasli pod mentorstvom Tomaža Bukovca.

• Leta 1988 smo začeli izdajati letno poročilo o delu kluba Bilten, ki smo ga urejali in v manjši nakladi fotokopirali do vključno leta 1996.

• Vodenje kluba je leta 1989 drugič prevzel Zdravko Bučar (predsednik kluba 1989–2000).
• Junija 1990 smo na Miklavžu na Gorjancih organizirali dvanajsti Dolenjski jamarski tabor. V enem dnevu smo izvedli izpite za mlajše jamarje, predstavili reševalne tehnike ter obiskali Trdinov vrh in Gabrsko jamo.

• Poleti 1990 smo na Kočevskem Rogu sodelovali s komisijo za raziskavo množičnih grobišč in obiskali jamske objekte, ki so jih oblasti ob povojnih pobojih uporabile kot množična grobišča.
• V Biltenu '90 smo opozorili na naslednje izjemno onesnažene jame: Poganščica, Kevder, Malikovec, Kipina jama in vrtača pri Risanici.
• Sandi Jaklič, Tanja Luzar, Andrej Ravnohrib in Mihael Rukše so se leta 1991 udeležili slovenske jamarske odprave v 1022 m globoko brezno Torca Urriello v španskih Pirenejih. Mihael je bil prvi član kluba, ki je dosegel globino 1000 m.

• Novembra 1991 smo ob regijski vaji jamarskih reševalnih skupin Dolenjske in Bele krajine v Veliki Prepadni na Srobotniku izpeljali trinajsti Dolenjski jamarski tabor. Na vaji so sodelovali naši člani: Slavko Boltez, Zdravko Bučar, Tomaž Bukovec, Bojan Gašperič, Andrej Hudoklin, zdravnik Bogomir Humar, Sandi Jaklič, Anton Kocjan, Marko Pavlin, Marko Pršina, Tanja in Mihael Rukše, Anton Tramte, Darko Turk in Iztok Vilić.

• Leta 1991 je Andrej Hudoklin začel akcijo iskanja in dokumentiranja prezimovališč netopirjev v naših jamah.
• V letu 1992 smo opremo in sedež kluba iz prostorov Krajevne skupnosti Žabja vas preselili v Gasilsko–reševalni center Novo mesto na Seidlovi cesti 29 v Novem mestu, kjer je še danes.
• 30-letnico kluba (1992) smo praznovali delovno z dnevom jamarstva na Kočevskem Rogu, kjer smo imeli izpite za mlajše jamarje, vajo reševalne skupine in ogled jamarskih zanimivosti Kočevskega Roga. Organizacijo srečanja štejemo kot štirinajsti Dolenjski jamarski tabor.
• Ob 30-letnici delovanja kluba (1992) smo izdali tretjo številko klubskega zbornika Dolenjski kras.
• Leta 1993 smo Jamarski klub Vinko Paderšič - Batreja Novo mesto preimenovali v Jamarski klub Novo mesto.

• Začeli smo raziskovati visokogorski kras na Kaninu.

• V sodelovanju s Televizijo Novo mesto smo oktobra 1995 posneli dokumentarni film: Kotarjeva prepadna ali žalosten vsakdan dolenjskih jam. Petnajstminutni film o onesnaženi vodni jami je bil del programa ozaveščanja javnosti, v okviru katerega smo organizirali njen ogled za domačine. Film je dobil priznanje na festivalu filmov z ekološko tematiko v Budvi.
• Leta 1996 smo v sodelovanju s Komunalo in Krajevno skupnostjo Birčna vas organizirali čiščenje Kotarjeve prepadne in iz jame dvignili za slab kontejner odpadkov.

Pomembnejša odkritja

**Mihovska jama **Na severnem pobočju Lipnega vrha na Radohi smo raziskali 180 m dolgo kapniško jamo z vhodnim breznom, na dnu katerega smo našli kostne ostanke med drugo svetovno vojno pobitih žrtev. Po osamosvojitvi smo v jami organizirali sanitarni iznos posmrtnih ostankov. Žrtve so pokopali na pokopališču Ločna v Novem mestu (opis in načrt Mihovske jame).

**Četrti julij **Na vzhodnem pobočju Mirne gore smo leta 1993 raziskali eno izmed globljih in zahtevnejših brezen na Kočevskem Rogu, v katerem smo prodrli do globine 150 m, razpoke na dnu obetajo nadaljevanje (opis in načrt brezna Četrti julij).

**Podgurka (Kanin) **Ena izmed perspektivnejših jam na Kaninu. Za nadaljevanje je ekipa raziskovalcev cel teden širila 10 m dolg meander. Za prebojem se je visokogorsko brezno po dveh manjših stopnjah na globini 180 m spet zaprlo z (za zdaj) neprehodnim meandrom (opis in načrt brezna Podgurka).

**Kaščica **Najbolj zasigana jama na Poljanski gori, belokranjskem podaljšku Kočevskega Roga, je 120 m globoko brezno z večjimi notranjimi dvoranami. Na jamarskih akcijah med letoma 1996 in 1999 smo odkrili več novih delov brezna (opis in načrt brezna Kaščica).

1996–2001 Tečajniško obdobje

• Znova smo začeli organizirati tečaje za pridobitev naziva mlajši jamar, ki so klub okrepili z novimi člani: Andrej Gašperič, Mateja Luzar, Dare Hribar, Frenk Jenkole in Srečko Vidic.
• Jedro stare ekipe so sestavljali: Mihael Rukše, Tanja Rukše, Marko Pavlin, Zdravko Bučar, Borivoj Ladišić, Andrej Hudoklin, Marko Pršina in Anton Tramte.
• Zdravka Bučarja, ki je vse od leta 1989 uspešno vodil klub, je nasledil Mihael Rukše (predsednik kluba 2001–2002).

• Z rastjo članstva se je večala količina opreme in s tem odgovornost gospodarja, kar je omogočilo delovanje dveh do treh terenskih ekip sočasno.
• Nadaljevali smo z raziskavami dolenjskega krasa – več jamarskih akcij smo organizirali na osamelem krasu v okolici Trebelnega, Primskovega, Škocjana, Radulje ter Zasavja in Posavja.
• Prelomni dogodek obdobja je novembra 1996 zaznamovalo odkritje nadaljevanja Kostanjeviške jame (opis in načrt Kostanjeviške jame).

• Praznovanje 35-letnice delovanja kluba smo obeležili na delovnem srečanju z družabnim večerom na Suhorju nad Prečno.

• Dare Hribar, Marko Pavlin in Mateja Luzar so v letu 2001 sodelovali pri raziskavah brezna Čehi 2 na Kaninu.
• V letu 2001 smo izdelali raziskovalno nalogo Evidentiranje onesnaženih jam v Mestni občini Novo mesto. V nalogi smo med 143 pregledanimi kraškimi objekti evidentirali kar 50 onesnaženih.

• Organizirali smo številna usposabljanja in vaje klubske jamarske reševalne skupine, ki je v tem obdobju doživljala svoj višek.

• V sodelovanju s Klubom jamarjev Kostanjevica na Krki smo po večletnih pripravah maja 2002 izdali fotomonografijo o Kostanjeviški jami.

Pomembnejša odkritja

Kostanjeviška jama

• 24. novembra 1996 so Andrej Gašperič, Tanja Luzar, Mihael Rukše in Igor Nose za prebito ožino v Vročem rovu odkrili nadaljevanje Kostanjeviške jame. Sledilo je odkritje 1220 m dolgega niza rovov in dvoran, ki so nas pripeljali do Velikega jezera. V globini pod novimi rovi sta bila odkrita še spodnja etaža in nov prehod v stari del jame v Črnem rovu. Navdušenje nad odkritjem je bilo tolikšno, da je ekipa v jamarskem domu pri jami organizirala celo silvestrovanje (s torto).

• 6. julija 1997 sta Andrej Gašperič in Igor Nose prebila ožino v Črnem rovu in ga tako povezala s Črnim meandrom.
• 13. julija 1997 je Mihael Rukše v Velikem jezeru našel prehod do dejavnega vodnega toka podzemne Studene. Skoraj 500 m dolg jamski poligon poteka po razgibanem podzemnem kanjonu in se zaključi v Zadnjem jezeru.
• 16. januarja 1999 se je Tomo Vrhovec potopil v 33 m globok sifon in odkril najbolj oddaljeno dvorano sistema – Jezero tretjega tisočletja, ki je od jamskega vhoda oddaljeno 1813 m (opis in načrt Kostanjeviške jame).

**Štirnica **Zahtevno brezno Štirnica smo na več jamarskih akcijah raziskovali med letoma 2000 in 2001. S 193 m je bila dosežena nova rekordna globina Kočevskega Roga (opis in načrt brezna Štirnica).

**Bobnova jama **V presihajoči strugi Šice pri Stavči vasi smo v letu 2001 raziskovali bruhalnike. V Bobnovi jami se nam je uspelo prebiti do podzemnega vodnega toka Šice. Zahtevna 360 m dolga vodna jama se konča z nepreplavanim sifonom. Nosilca dejavnosti sta bila Dare Hribar in Frenk Jenkole (opis in načrt Bobnove jame).

**Azaleja (Kanin) **Z globino 300 m je najgloblje med brezni, ki smo jih samostojno raziskali na Kaninu. Zanimivi sta dve vzporedni brezni, ki se približno na polovici združita. Najbolj fascinantno je zadnje 90 m brezno, ki se zaključi z dolgim ozkim meandrom (opis in načrt brezna Azaleja).

2002–2007 Mirnopeško obdobje

• S prihodom večje skupine Mirnopečanov spomladi 2002 (Matej Ajdič, Filip in Jože Avbar, Tomaž Smolič ter Jože Tomšič) se je začelo t. i. mirnopeško obdobje v življenju kluba.

• Leta 2002 smo za skupino novinarjev in župana Mestne občine Novo mesto pripravili spust v brezno Velika Stražica nad Prečno.
• Ob 40-letnici delovanja kluba (2002) smo izdali četrto številko klubskega zbornika Dolenjski kras.
• V Zapečarju pri Mokronogu smo pozimi 2002/2003 raziskali in izmerili dva opuščena rudniška objekta – največji ima 729 m rovov z višinsko razliko 39 m.
• Leta 2003 je na čelo kluba stopil Jože Tomšič (predsednik kluba 2003–2008).
• Preuredili smo klubski prostor in pridobili še prostor za opremo, ki so nam ga odstopili gasilci.

• Redno smo izvajali izobraževanje za jamarje pripravnike ter več predstavitev jamarstva za osnovne in srednje šole.
• Leta 2003 je fotograf Marko Pršina s fotografijo razpršene kapljice iz monografije Kostanjeviška jama sodeloval na natečaju Fotograf leta 2003 angleške revije Geographical ter v kategoriji čudeži znanosti zmagal.

• Na območju Mestne občine Novo mesto smo med letoma 2003 in 2004 očistili osem onesnaženih jam.
• Na občnem zboru leta 2004 smo sprejeli društveni Kodeks jamam prijaznega jamarstva.
• Leta 2005 smo izdelali nalogo Speleološke raziskave na planoti Radoha, v kateri je Borivoj Ladišić predstavil večletne raziskave na območju, kjer smo evidentirali več kot 60 novih objektov.
• Mestni občini Novo mesto smo februarja 2005 predali raziskovalno nalogo Rovi pod mestnim jedrom Novo mesto, v kateri je njen nosilec Marko Pršina osvetlil predvojno in povojno gradnjo zaklonišč pod Novim mestom.

• Februarja 2005 se je fotograf Marko Pršina z multivizijsko projekcijo Dóli na Dolenjskem predstavil v Cankarjevem domu. S posnetki iz dolenjskih jam, ki jih je ustvaril s pomočjo klubskih pomočnikov, so bili predstavljeni Kostanjeviška jama ter vsebinski sklopi o podzemnih vodah, geoloških zanimivostih, kapniškem okrasju, detajlih, ledu v jamah in jamskem življu.
• Aprila 2005 smo na Frati organizirali izobraževanje o izpolnjevanju zapisnikov za Kataster jam JZS. Predavanja, ki sta ga vodila Miha Čekada in Matej Dular, so se udeležili tudi predstavniki sosednjih jamarskih društev.

• Ministrstvo za okolje in prostor nam je decembra 2005 prvič podelilo status društva v javnem interesu.
• Predvsem po zaslugi Borivoja Ladišića smo bili z oddanimi prispevki v Kataster Jamarske zveze Slovenije (JZS) med letoma 2001 in 2006 na prvem mestu.
• Nadaljevali smo raziskave Radohe, Kočevskega Roga, osamelega krasa Zasavja in Posavja ter doline zgornje Kolpe. Najdejavnejši na navedenih območjih so bili Borivoj Ladišić, Robert Ribič in Srečko Vidic.
• Več odprav se je namenilo na Kanin, kjer smo leta 2003 začeli uredili jamarski bivak, ki je sčasoma postal prav udobno zavetišče.

• Na Kaninu smo jamo NM 7 poglobili na 150 m, Azalejo pa na 300 m.

• V letu 2006 je bilo eno od težišč dejavnosti v Goteniški dolini na Kočevskem, kjer je bilo raziskanih več zahtevnih objektov.
• V letu 2007 smo začeli raziskovanje območja Poljanske gore, kjer smo raziskali ali evidentirali več kot 30 novih objektov.
• Ob 45-letnici delovanja kluba smo septembra 2007 na Frati organizirali tridnevno druženje ljubiteljev kraškega sveta z izobraževanjem, izpiti in predstavitvami jamarskih akcij. V sklopu praznovanja smo izdali peto številko klubskega zbornika Dolenjski kras.

• Uredniški odbor za pripravo klubske spletne strani (Andrej Gašperič, Andrej Hudoklin, Marko Pršina, Mihael Rukše, Borivoj Ladišić) je do leta 2006 pripravil večino besedil, v letu 2007 pa še fotografije, načrte, preglednice ter 54 opisov jam. Spletna stran http://www.jknm.si je zaživela 29. februarja 2008. Njen urednik je postal Marko Pršina, ki je prevzel tudi skrb za objavljanje klubskih novičk.
• Delovna skupina v sestavi Tomi Malenšek, Jože Tomšič, Andrej Gašperič in Marko Pršina je jeseni 2009 oblikovala koncept in po nekajmesečnem delu predstavila klubski intranet. Z njim smo med drugim pridobili klubske e-poštne naslove in dnevnik akcij.

Pomembnejša odkritja

**Kačja jama **Novi člani kluba so na Globodolskem polju odkrili 150 m dolgo Kačjo jamo.

**Jama Poltarica **Sosedo Krške jame je aprila 2003 s kopanjem v spodmolu nad istoimenskim izvirom odkril Dare Hribar. Do sedaj smo raziskali 740 m podzemnih rovov, dvoran, kanjonov in sifonov. Velik pomen jami dajejo kapniško okrasje, zavese, cevčice, pet sifonskih jezer, brzice in človeške ribice. Ob visokem vodostaju reke je mogoče videti deročo podzemno reko in slap, katerega fotografija krasi naslovnico Dolenjskega krasa 5 (opis in načrt Jame Poltarica, prispevek v Dolenjskem krasu).

**Štirnica **Leta 2004 smo nadaljevali raziskave na dnu 193 m globokega brezna. Po zahtevnem prebijanju ožine je bila z globino 205 m dosežena nova najgloblja točka Kočevskega Roga (opis in načrt brezna Štirnica).

**Baršnca **Na osamelem zasavskem krasu smo z globino 81 m in dolžino 217 m odkrili doslej najgloblje brezno na tem območju (opis in načrt brezna Baršnca).

**Brajerjeva jama **Po večletnem intenzivnem opazovanju in raziskovanju območja Grč vrha pri Mirni Peči je Andreju Gašperiču in Jožetu Tomšiču uspelo prodreti v osrčje Malisnega hriba. Brajerjeva jama ima bogato kapniško okrasje, s helektitnimi in aragonitnimi kristali pa je edinstvena na Dolenjskem (opis in načrt Brajerjeve jame).

**Drežniška jama **Med raziskovanjem območja med Kolpo in Čabranko smo odkrili nekaj velikih in zanimivih jam, med katerimi z dolžino 288 in globino 96 m izstopa Drežniška jama (opis in načrt Drežniške jame).

**Astina jama **Po padcu lovske psičke Aste v dotlej neznano brezno v okolici Globodola smo tudi v tej, sicer močno zasigani jami, naleteli na helektitne in aragonitne kristale (opis in načrt Astine jame).

2008–2016 Čagankarsko obdobje

• Julija 2008 sta Srečko Vidic in Borivoj Ladišić na Poljanski gori odkrila brezno Čaganka, v katerem je bila septembra istega leta po sedmih jamarskih akcijah dosežena globina 244 m. Tako je Čaganka postala najgloblja jama v jugovzhodnem delu Slovenije, z njenim odkritjem pa se je začelo t. i. čagankarsko obdobje.

• Leta 2009 je vodilni položaj v klubu prvič prevzela jamarka – Tanja Rukše (predsednica kluba 2009–2010).

• Za odkritje in raziskave v Čaganki smo marca 2009 prejeli nagrado Viljema Puticka za najboljši jamarski raziskovalni dosežek leta 2008 (DZRJL).
• Od leta 2009 do 2016 so potekale vsakoletne jamarske šole, na katerih so se kalili bodoči dejavni člani kluba: Damijan Šinigoj, Klemen Mihalič, Gregor Brulc, Matija Gašperšič, Jasna Šinigoj, Marjan Grah, Miha Primc, Davor Kacin, Andrej Jaklič, Jure Novak, Mojca Arlič, Dejan Šenet, Tomaž Grdin, Aleš Cvelbar, Črt Bučar in Sandi Vidrih.
• Od leta 2009 do 2016 smo vsako leto organizirali vsaj eno odpravo na območje Kanina. Težišče dejavnosti je bilo v jamah NM9 in NM200 (Kremenček). Raziskovali smo tudi nova območja (Ganki).

• Med letoma 2009 in 2016 je bil klub na prvem mestu po številu oddanih zapisnikov v Kataster jam JZS, za kar sta v prvi vrsti zaslužna Borivoj Ladišić in Srečko Vidic. Težišče raziskovalnega dela smo usmerili na širše območje Poljanske gore.
• Leto 2009 je bilo zanimivo tudi zaradi arheoloških odkritij. V Kotarjevi prepadni smo odkrili 5000 let staro lobanjo, v jami v bližini Mirne gore pa ostanke t. i. partizanske lekarne. Leta 2013 so v novoodkriti Jami pod Žeželjcem arheologi odkrili prazgodovinsko keramiko in kurišče.
• Leta 2010 smo v okviru vseslovenske akcije Očistimo Slovenijo očistili Jamo Grč vrh 3, v naslednjih treh letih pa še pet jam: Jamo Grč vrh 2, Jamo Grč vrh 4, Slugovo jamo, Hudičevo jamo in Županovo jamo.
• Leta 2010 smo se po dvajsetletnem premoru znova podali v Bosno. V naslednjih letih smo raziskovali na območju Draganjić podov, Manjače, Ključa in Grmeča.
• Leta 2011 smo za vodenje kluba izvolili Mihaela Rukšeta (predsednik kluba 2011–12).
• Od leta 2011 dalje smo med prvomajskimi prazniki organizirali raziskovalne tabore, katerih osrednji namen je bil druženje z jamarji iz Slovenije in tujine.
• Z letom 2011 so nekateri člani znova pridobili status operativnega reševalca. Tečaja za jamarje reševalce pripravnike sta se najprej udeležila Anže Tomšič in Jernej Tramte, v naslednjih letih pa še Damijan Šinigoj, Matija Gašperšič in Primož Paterneš. V tem času je imel klub v JRS pet dejavnih članov: tri operativne in dva neoperativna jamarska reševalca. Damijan Šinigoj je leta 2015 prevzel vodenje Izobraževalne službe pri JRS.
• Leta 2012 smo z več dogodki obeležili 50-letnico delovanja kluba. Organizirali smo druženje jamarjev na Frati, izpite JZS pri Čaganki in slavnostno akademijo v galeriji Simulaker v Novem mestu. V okviru praznovanja obletnice smo izdali šesto številko klubskega zbornika Dolenjski kras.

• Leta 2013 je na čelo kluba stopil Klemen Mihalič (predsednik kluba 2013–2014).
• Fotograf, video snemalec in oblikovalec Tomaž Grdin se je zasvojil z jamarstvom in ustvaril številne čudovite jamske fotografije ter kratek jamarski film Čar neznanega (2014).
• Leta 2014 sta Damijan Šinigoj in Klemen Mihalič postala inštruktorja jamarstva.
• Avgusta 2014 se je Klemen Mihalič odzval vabilu JK Brežice na medklubsko odpravo v Črno goro s ciljem raziskati brezno Pala skala. Med letoma 2016 in 2017 se mu je pridružilo še več članov in skupaj z drugimi jamarji smo jamo raziskali do globine 667 m.

• Leta 2014 je Matija Gašperšič v Čaganki fotografiral jamsko pijavko, ki je povzročila razburjenje v speleobiološki srenji. Leta 2016 jo je Damijan Šinigoj končno ujel in predal biologu Teu Deliću. Pijavko so strokovnjaki prepoznali kot novo vrsto, prav tako tudi jamskega rakca postranico (Niphargus chagankae).
• Leta 2015 je vodenje kluba znova prevzel Zdravko Bučar (predsednik kluba 2015–sedanjost).
• Istega leta smo na več jamarskih akcijah očistili brezno Mišnica, kar je bilo zaradi globine in kontaminiranosti z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) zahtevno delo. Akcija je predstavljala prelomnico v načinu čiščenja, saj smo za izvlek odpadkov prvič uporabili avtodvigalo. Na akciji so sodelovali domačini, enota civilne zaščite za varstvo pred NUS, gasilci, reševalci in policisti.
• Leta 2015 smo bili za izvedbo evidentiranja 90 onesnaženih jam in čiščenje izbranih jam uspešni na razpisu Občine Kočevje (projekt LIFE Kočevsko).
• Od maja do avgusta 2015 je potekal popis jam na Kočevskem. Pregledali smo 92 jam, med katerimi je bilo 23 čistih.
• Oktobra 2015 smo po 25 letih znova obiskali 460 m globoko brezno Jojkinovac v BiH. Tomaž Grdin ga je s podporo spremljevalne ekipe fotodokumentiral.
• Leta 2016 smo z novo tehniko (avtodvigalo) v okviru projekta LIFE Kočevsko očistili jami Schaffeichloch in Malo Stankovo jamo ter delno jamo Müllerloch. Slednjo smo dokončno očistili leta 2017.

• Julija 2016 smo dobili pobudo arheologov, da bi zaradi načrtovanih raziskav očistili nasipni stožec v Cvingerski jami. Jamo smo pred posegi fotodokumentirali, Tomaž Grdin pa je meritve strnil v 3D-model. Sledili sta dve čistilni akciji, pri katerih smo prvič s pomočjo električnega vitla jamo očistili recentnega materiala do sterilne osnove, pri tem pa odkrili nadaljevanje jame.

• Člani kluba smo dali pobudo za oživitev dolenjskih jamarskih taborov (DJT) in oktobra 2016 je bilo po 20-letnem premoru prvo srečanje DJT, ki ga je organiziral Jamarski klub Krka.
• V brezno Jojkinovac v BiH smo se znova vrnili maja 2016 in avgusta 2017. Tokrat smo ga obiskali skupaj z jamarskim klubom Ponir iz Banja Luke. Raziskovalno-fotografska ekipa je brezno 3D-skenirala, Tomaž Grdin pa je izdelal 3D-model.

• S prihodom novega zagnanega člana Sandija Vidriha se je težišče raziskovanj iz Poljanske gore preusmerilo na zahodna pobočja Kočevskega Roga. Z novimi odkritji na tem območju se je na neki način zaključilo čagankarsko obdobje.

Pomembnejša odkritja

**Čaganka **Julija 2008 sta Srečko Vidic in Borivoj Ladišić odkrila vhod v Čaganko. V več jamarskih akcijah smo do leta 2009 jamo raziskali do globine 244 m. Naslednji dve leti smo glavnino raziskovanj usmerili v širjenje Brezna Petra Klepca, kjer pa ni bilo želenega uspeha. Avgusta 2011 smo v podoru Game Over odkrili nadaljevanje Čaganke. Na naslednjih, večinoma širitvenih akcijah smo se leta 2014 prebili do fosilne galerije Kalahari in kasneje (2017) do trenutne najgloblje točke v nadaljevanju dejavnega meandra na globini 475 m. Spomladi 2016 smo razširili ožino v Južnem rovu in se prebili v niz dvoran s skupno dolžino več sto metrov. V akcijah med letoma 2011 in 2016 smo preplezali kamin Game Over, ki se je zaključil v stropu na višini 178 m. Skupni poligon Čaganke se je povečal krepko čez 2 km (opis in načrt brezna Čaganka).

**Šumeča polšna **Avgusta 2009 sta Srečko Vidic in Gregor Brulc na Poljanski gori odkrila novo veliko jamo – Šumečo polšno. Na naslednjih akcijah smo dosegli globino 166 m, dolžina jame je več kot 500 m. Pri njenem raziskovanju je sodelovala večina takrat dejavnih članov kluba (opis in načrt brezna Šumeča polšna).

**Odvodnica **Vhod v jamo se skriva v obcestnem jašku za meteorno vodo. Na več raziskovalnih, merilnih in akcijah širjenja so se raziskovalci Srečko Vidic, Borivoj Ladišić, Damijan Šinigoj, Anže in Jože Tomšič prebili do globine 148 m (opis in načrt brezna Odvodnica).

**Viharnik **Na dnu 70-metrske vhodne vertikale je raziskovalna ekipa v sestavi Damijan Šinigoj, Tomaž Grdin in Žiga Golob prekopala nevaren podor in se prebila v nadaljevanje jame, ki ga je skupaj s Srečkom Vidicem raziskala do globine 107 m (akcija v brezno Viharnik).

**Esmeralda **Ena izmed najlepše zasiganih jam na območju Poljanske gore se je z globino 96 m za las izognila »klubu 100«, vendar še vedno spada med izredna odkritja. Gonilni raziskovalci so bili Srečko Vidic, Gregor Brulc in Davor Kacin (opis in načrt brezna Esmeralda).

2017–2022 Obdobje presežkov

Jamarski klub in JZS

• Obdobje od leta 2017 naprej je zaznamovala oživitev klubskega delovanja na vseh področjih. Eden izmed najzaslužnejših za to je Zdravko Bučar, ki je leta 2015 že tretjič prevzel mesto predsednika kluba. V tem času smo spet vpeljali redna srečanja članov kluba, ki praviloma potekajo vsak torek zvečer.

• Novembra 2017 smo obeležili 55-letnico delovanja kluba. V sklopu jubilejnih dogodkov smo izpeljali slavnostno sejo, na kateri smo najzaslužnejšim članom podelili nagrade in priznanja.

• Leta 2019 je Klemen Mihalič prevzel vodenje Izobraževalne službe Jamarske zveze Slovenije (JZS).
• Ministrstvo za okolje in prostor nam je na podlagi novih predpisov maja 2019 znova podelilo status društva v javnem interesu.
• Spomladi 2020 je bil Damijan Šinigoj izvoljen na mesto podpredsednika JZS.
• Leta 2021 smo dosegli klubski rekord skupnega števila opravljenih jamarskih akcij. Tega leta smo zabeležili zavidljivih 396 akcij.
• Novembra 2022 smo praznovali zavidljivih 60 let delovanja kluba. Osrednji dogodek je bila slavnostna seja, na kateri smo pregledali rezultate opravljenega dela ter podelili klubska priznanja za pomembne prispevke v delovanju kluba v zadnjih petih letih. Posebno noto je prireditvi dala predstavitev osme številke Dolenjskega krasa.

Raziskave dolenjskega krasa

• Kočevski Rog, Poljanska gora in Gorjanci z Radoho še naprej predstavljajo osrednja območja naših raziskav. Ves čas so bili na terenu zelo dejavni Borivoj Ladišić, Uroš Mervič, Zdravko Bučar, Srečko Vidic in Zvonka Janežič.

• Pozimi 2020/21 so se jim pridružili še Mitja Remih, Davor Kacin, Mateja Kopina, Anže Tomšič, Klemen Mihalič in Petra Saje.
• Borivoj Ladišić je bil ves čas med najdejavnejšimi člani kluba, saj je v povprečju letno raziskal in registriral okoli 50 novih jam. Leta 2021 je raziskal in registriral svojo 900. jamo in je na dobri poti k veliki osebni želji – raziskati 1000 novih jam.

• Čaganka. Nadaljuje se … Da, Čaganka se nadaljuje!
• Med letoma 2017 in 2018 smo sodelovali pri arheoloških raziskavah Cvingerske jame. Predvidevali smo, da bi jama lahko služila tudi kot odlagališče smeti okoliškega prazgodovinskega gradišča. Pri raziskovanju arheologi žal niso našli oprijemljivejših najdb. Zato pa sta Mihael Rukše in Marko Pršina razširila ožino, s čimer smo jamo s prvotnih 9 m poglobili na 51 m.
• Januarja 2021 sta Mitja Remih in Davor Kacin s prebitjem ožine na tedanjem koncu Vodoravne jame na Židovcu vstopila v nadaljevanje jame. V končni dvorani sta odkrila več živalskih zob in kosti, za katere se je nato po strokovnem pregledu izkazalo, da pripadajo jamskemu medvedu, alpskemu svizcu in nekaterim drugim živalim.

• Poleti 2021 smo se odzvali vabilu Zavoda Svibno o raziskavi Ajdovske jame pri Nemški vasi. Prisotni smo bili pri strojnem odkopu vhoda v bruhalnik pod jamskim vhodom, iz katerega ob visokem vodostaju bruha voda. V nadaljevanju smo raziskali 61 m dolg vodni rov Bruhalnik Podjama.

• Z letom 2021 smo zabeležili 30 let monitoringa netopirjev, ki poteka v nekaterih dolenjskih jamskih zatočiščih vse od leta 1991 (Jazbina pri Podturnu, Kostanjeviška jama, Mala Prepadna, Velika Prepadna, Lukenjska jama). Projekt, ki ga vodi Andrej Hudoklin, predstavlja najdaljši stalni monitoring v Sloveniji.

Pomembnejša odkritja

Kofelca: kat. št. 12182, 143 m globine, 190 m dolžine Brezno pri Pogorelcu: kat. št. 12438, 144 m globine, 337 m dolžine Lijak pod Grintovcem: kat. št. 12184, 138 m globine, 487 m dolžine Kasiopeja: kat. št. 13206, 46 m globine, 205 m dolžine Jelendolka: kat. št. 13932, 126 m globine, 181 m dolžine Pihalnik: kat. št. 2577, dosežena globina 148 m, 220 m novo izmerjenih delov in povezava z novim vhodom Vodoravna jama na Židovcu: kat. št. 10490, 19 m globine, 133 m dolžine Jelenov hodnik: 49 m globine, 171 m dolžine Kočevarka: kat. št. 12181, 15 m globine, 116 m dolžine Rugarsko brezno: kat. št. 13560, 46 m globine, 78 m dolžine Prhavčevo brezno: kat. št. 10137, 102 m globine, 169 m dolžine Skalarjevo brezno: kat. št. 6000, dosežena globina 1167 m, 1729 m novo izmerjenih rovov

Kanin

• Kremenček (NM 200): raziskovanje te jame je predstavljalo glavnino delovanja na Kaninu med letoma 2012 in 2018. V jami smo opravili ogromno dela pri širjenju ožin, na globini 140 m pa nas je za zdaj ustavil nevaren podor. V tem obdobju so bili na Kaninu najbolj dejavni Jože Tomšič, Andrej Gašperič, Uroš Mervič, Anže Tomšič, Klemen Mihalič, Črt Bučar in Mihael Rukše (prispevek o raziskovanju Kanina, opis in načrt brezna NM 200 – Kremenček).

• Podgurka: leta 2018 smo znova obudili raziskovanje brezna. Po dolgotrajnem in zelo zahtevnem širjenju dobrih 50 m dolgega Meandra tovarištva smo leta 2020 dosegli globino 433 m. Nadaljevanje pričakujemo med podornimi bloki na dnu zadnjega brezna (opis in načrt brezna Podgurka).

• Skalarjevo brezno – nadaljevanje: avgusta 2019 smo organizirali merilno odpravo v brezno, ki so se je udeležili Yuri Schwartz, Tomaž Žekar in Klemen Mihalič. Na novo smo izmerili več kot 2000 m rovov in se spustili skoraj do dna brezna Rolling Stones.
• Skalarjevo brezno – klubski rekord: julija 2021 so se Mateja Kopina, Yuri Schwartz, Jure Tičar in Klemen Mihalič za več dni odpravili v Skalarjevo brezno, v katerem so odkrili nadaljevanje na dnu brezna Rolling Stones. Oktobra istega leta je sledila večja odprava, na kateri so raziskali splet poševnih galerij in dosegli trenutno najglobljo točko jame – 1167 m globine. Tisoč metrov v tej jami so dosegli Yuri Schwartz, Jure Tičar, Anže Tomšič, Mitja Remih, Damijan Šinigoj, Mihael Rukše, Damijan Potrpin, Tomaž Grdin in Klemen Mihalič. O odkritju je Tomaž Bukovec, ki v časnikih Dnevnik in Nedeljski dnevnik redno poroča o jamarskih tematikah, objavil obsežnejši prispevek (opis in načrt Skalarjevega brezna). Raziskave nadaljujemo …

• Nagrada Viljema Puticka: po letu 2009, ko smo prejeli nagrado za najboljši jamarski dosežek leta (raziskovanje Čaganke), smo leta 2022 za raziskovalne dosežke v Skalarjevem breznu znova prejeli nagrado Viljema Puticka, ki jo podeljuje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana (DZRJL).

Čiščenje jam

• Müllerloch: aprila 2017 smo do konca očistili jamo Müllerloch pri Livoldu, iz katere smo skupaj izvlekli 80 m³ odpadkov (čiščenje jame Müllerloch).

• Brezno v Debliških livadah: oktobra 2018 smo iz brezna izvlekli pribl. 25 m³ odpadkov in v nadaljevanju junija 2019 nudili tehnično pomoč pri arheološkem sondiranju morebitnih posmrtnih ostankov povojnih pobojev (prvo čiščenje brezna in drugo čiščenje brezna).
• Brezno 3 pri grobišču: julija 2020 smo opravili sanitarno čiščenje tega novoodkritega brezna, avgusta 2020 pa smo Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč nudili tehnično pomoč pri ekshumaciji posmrtnih ostankov iz brezna (sanitarno čiščenje, ekshumacija posmrtnih ostankov).

• STOP smetem: oktobra 2022 so člani JKNM in JK Krka v okviru projekta STOP smetem, ki ga je vodila občina Kočevje s partnerjema Javno komunalno podjetje Kočevje, d. o. o., in Gozdarskim društvom Medved, očistili tri jame na Stojni nad Kočevjem: Jamo 2 na Koflu pri Mahovniku (kat. št. 2930), Brezno pri gozdarski koči (kat. št. 9553) in Jamo nad Rosnbrunnom (kat. št. 2872). Okoli slednje smo postavili varovalno leseno ograjo (čiščenje v projektu STOP smetem).

• Očiščene jame: Müllerloch, 2017 (80 m³); Mala Vratnica, 2018 (5 m³); Brezno v Debliških livadah, 2018/19 (pribl. 25 m³ smeti in pomoč pri arheološkem sondiranju); Jama Grč vrh 1, 2019 (6 m³), Brezno 3 pri grobišču, 2020; Mala Knežja jama, 2021 (14 kamionskih pnevmatik); Jama 2 na Koflu pri Mahovniku, Brezno pri gozdarski koči, Jama nad Rosnbrunnom, 2022.

Jamarske odprave

• Mehika: spomladi 2017 se je Klemen Mihalič kot edini jamar iz Slovenije udeležil mednarodne odprave v jamo Cheve (Chevé Cave) v Mehiki. V jami je neprekinjeno preživel 15 dni in raziskoval na globini 1300 m. Odkril je tudi nadaljevanje novoodkrite jame, ki so jo pozneje povezali v celoten sistem Cheve, ki obsega že več kot 70 km rovov (jamarska odprava v Cheve).

• Gouffre Berger: avgusta 2018 smo se odpravili na klubsko ekskurzijo v prvo 1000 metrov globoko jamo na svetu – Gouffre Berger v Franciji. Globino 1100 m so dosegli Leopold Bregar (JK Krka) ter Aleš Cvelbar, Klemen Mihalič in Anže Tomšič (JKNM), do globine 600 m pa so se spustili Jasna Šinigoj, Tomaž Žekar, Jure Novak in Matija Gašperšič (jamarska odprava v Gouffre Berger).

Jamarski dogodki

• Sodelovali smo na številnih dogodkih, prireditvah in dejavnostih: predstavitev rezultatov projekta Life Kočevsko – LIFE pod nami; gasilsko tekmovanje Firecombat v Žužemberku; Dan doživetij v Županovi jami; Poletje na Kočevskem Rogu; Predstavitev raziskovanj Kaninsko podzemlje v Bovcu; dogodek Krka živi! v Novem mestu; ekskurzije Ajdovskega krožka v organizaciji Zavoda Svibno …

• Vaja JRS: septembra 2018 so Damijan Šinigoj, Tomaž Grdin, Matija Gašperšič in Anže Tomšič sodelovali na največji vaji jamarskih reševalcev v zgodovini JRS, med katero so izvlekli poškodovanca iz Skalarjevega brezna iz globine 900 m.
• Dolenjski jamarski tabor na Žagi Rog: avgusta 2017 smo organizirali nadvse uspešen tabor dolenjskih jamarskih društev. Organizacijsko je bil več kot uspešen, saj smo privabili 50 udeležencev iz vse Slovenije (opis dogajanja na DJT).

• Dolenjski jamarski tabor na Žagi Rog: septembra 2022 smo znova gostili srečanje jamarjev Dolenjske in Bele krajine. Našo 60-letnico delovanja smo obeležili s slavnostno sejo JZS, izpiti za jamarja pripravnika in jamarja, obiski okoliških jam, večerne predstavitve jamarskih dosežkov, speleotlonom ter družabnim srečanjem (opis dogajanja na DJT).

Jamarsko izobraževanje in reševalna služba

• Jamarski tečaji: med letoma 2017 in 2021 smo vsako leto organizirali jamarski tečaj, ki se jih je skupno udeležilo dvajset tečajnikov: Nika Rukše, Maj Rukše, Zvonka Janežič, Toni Prijatelj, Nace Vidrih, Primož Zore, Mitja Remih, Tomaž Žekar, Laura Vovčko, Ana Heij, Mateja Kopina, Petra Saje, Luka Pršina, Peter Pršina, Marko Majhen, Robi Kobe, Dominik Zagorc, Doriane Jouault, Adam Likar (JK Brežice) ter Nina Mandelj (JK Krka).

• Jamarski nazivi: v tem obdobju je 16 članov kluba pridobilo naziv jamarski pripravnik, osem članov pa naziv jamar.

Jamarski inštruktorji: trije člani kluba (Damijan Šinigoj, Mihael Rukše in Klemen Mihalič) kot jamarski inštruktorji dejavno delujejo v okviru Izobraževalne službe JZS.

• Jamarska reševalna služba: člani JKNM predstavljajo jedro reševalcev v reševalnem centru Novo mesto, ki je organizirana znotraj Jamarske reševalne službe pri JZS. Jamarski reševalci se redno udeležujejo vseh vaj in usposabljanj. Damijan Šinigoj je pridobil naziv inštruktor jamarskega reševanja, Matija Gašperšič in Anže Tomšič sta postala vodji skupine, Klemen Mihalič in Tomaž Grdin sta opravila izpit za jamarskega reševalca, Mitja Remih pa za jamarskega pripravnika reševalca.

Publiciranje

• Ob praznovanju 55. klubske obletnice (2017) smo izdali sedmo številko klubskega zbornika Dolenjski kras.
• Septembra 2018 smo z osmimi informativnimi panoji opremili informacijsko točko na Bazi 20. Stalna razstava nosi naslov V jamah Kočevskega Roga in Poljanske gore. Vsebinska zasnova je delo Andreja Hudoklina, oblikovanje razstave pa Marka Pršine.

• Priročnik Prva pomoč v jamarstvu je leta 2018 izšel v slovenskem jeziku, naslednje leto pa tudi v angleškem. Za njegov nastanek so zaslužni predvsem člani JKNM: Klemen Mihalič (urednik), Tomaž Grdin (oblikovanje, fotografiranje in video snemanje) ter Damijan Šinigoj (korekture in mentorstvo). Priročnik je na voljo tudi v elektronski obliki.
• Ob 130. obletnici jamarstva v Sloveniji je bila pozimi 2019/20 v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani postavljena razstava Jamski svet pod nogami. Tomaž Grdin je sodeloval pri uredniškemu delu, razstavo pa je tudi oblikoval ter vodil postavitev. Obiskovalci so si lahko v virtualnem okolju med drugim ogledali podzemni svet jame Čaganke, katere 3D-model je Tomaževo delo (video 3D-model jame Čaganka).

• Mladinski roman Kjer veter spi je leta 2020 postal velika uspešnica. Njegov avtor Damijan Šinigoj je za delo, katerega kraj dogajanja je večinoma v jami, prejel več nagrad. Med njimi izstopa Desetnica 2021 – najvišje stanovsko priznanje na področju otroške in mladinske književnosti.

• V sklopu praznovanj ob 60-letnici delovanja kluba (2022) sta klubska fotografa Marko Pršina in Tomaž Grdin septembra na Glavnem trgu v Novem mestu pripravila fotografsko razstavo. S fotografijami na velikih razstavnih panojih sta predstavila klubske raziskovalne dosežke zadnjega desetletja.

• Ob 60-letnici delovanja kluba (2022) smo izdali osmo številko klubskega zbornika Dolenjski kras.