Raziskovanje

Dolenjski kras

Novomeški jamarji se udeležujemo raziskovalnih akcij po vsej Sloveniji in občasno v tujini, veliko večino raziskav pa opravimo na kraških območjih Dolenjske – pokrajine v jugovzhodni Sloveniji. Ob Gorenjski in Notranjski je bila nekdaj Dolenjska ena od treh pokrajin zgodovinske dežele Kranjske. Njeno ime zato izvira iz sopomenke Dolenja Kranjska = Dolenjska. Geografsko je zamejena:

• na severu z Ljubljansko kotlino z Ljubljanico in Savo do Obrežja in državne meje s Hrvaško na vzhodu;
• vzhodna in južna meja potekata po Gorjancih ter ob Kolpi in Čabranki (državna meja s Hrvaško);
• na zahodu se stika z Notranjsko na črti Babno polje – Bloke – potok Iška do izliva v Ljubljanico na Ljubljanskem barju.

Upoštevajoč razdelitev Slovenije na statistične regije (2015) v obravnavano območje spada celotna statistična regija jugovzhodna Slovenija ter dobršen del osrednjeslovenske, zasavske in posavske statistične regije.

Izraz dolenjski kras zaokrožuje pestro podobo kraškega sveta tega dela Slovenije, kjer se stikajo različni tipi krasa: visoki dinarski kras (Goteniški Snežnik, Kočevski Rog, Poljanska gora, Radoha, Gorjanci), nizki dinarski kras (kraške planote in ravniki Suhe krajine, Temeniškega in Novomeškega podolja, Bela krajina) ter predalpski osameli kras (Zasavsko, Posavsko in Krško hribovje).

Velika večina tega prostora je kraškega značaja, zato ne preseneča, da je po podatkih Katastra jam JZS (februar 2024) tu raziskanih in registriranih več kot 4350 od skupno več kot 15.000 registriranih slovenskih jam (28,5 %).

Raziskave dolenjskega krasa so rdeča nit klubskega dela. Pregled doslej raziskanih objektov kaže, da smo največ raziskovalnih akcij usmerili na zakrasela območja Kočevskega Roga, Poljanske gore, Radohe, Gorjancev, Suhe krajine, Temeniškega podolja in na plitvi kras ob Krki. Občasno smo jamarsko prisotni tudi v Beli krajini, ob zgornjem toku Kolpe, v zaledju Krke, na Kočevskem ter na osamelem krasu Krškega hribovja in Zasavja. Na perspektivnih speleoloških območjih nove jamske vhode iščemo z računalniškim pregledovanjem lidarskih prikazov, sistematičnim pregledovanjem terena in s pomočjo lokalnih poznavalcev (domačinov, gozdarjev, lovcev …). Naši raziskovalni uspehi so pogosto povezani tudi z iskanji nadaljevanj v že raziskanih objektih. Raziskovalno najbolj perspektivna so območja in objekti na Kočevskem Rogu ter Poljanski gori.

Bela krajina

Bela krajina je pretežno kraška pokrajina med Gorjanci, Poljansko goro ter mejno reko Kolpo. Njen osrednji del je nizek kraški ravnik v višinah od 150 do 200 m nad morjem, ki ga gradijo pretežno kredni apnenci ter v manjši meri dolomiti. Ravninsko dno seka več tektonskih prelomov. Za površje so značilne številne vrtače, manjše koliševke ter suhe doline, na zakraselem ravniku pa prevladuje podzemno odtekanje vode. V procesu zakrasevanja so podzemni tokovi ustvarili številne vodne jame (Jelenja jama, Džud, Bezgovka, Izvir jamske školjke, Stobe). Najdaljša med njimi je Vidovec (270 m) pri Božakovem. Čeprav je Bela krajina izrazito zakrasela, po površju teče kar nekaj stalnih površinskih tokov (Dobličica, Krupa, Lahinja in Kolpa), ki so v kraško uravnavo vrezali plitve kanjone. Na dnu rečne doline Kolpe se odpira več izvirnih jam (Kobiljača, Fučkovski zdenec, Jama v kamnolomu). Izzivi za jamske potapljače pa ostajajo kraški izviri Dobličica (globina 121 m), Jezero v Lahinji (82 m), Obrh v Metliki (9 m) in tudi neraziskane Krupe. Nekaj globljih jam najdemo le na nekoliko zakraselem Velikem bukovju – primera sta Skoreča jama (58 m) in Petrišina jama (58 m).

Gorjanci z Radoho

Gorjance z Radoho oblikuje planotasto hribovje, ki se dobrih 45 km vleče od Kočevskega Roga na jugozahodni pa do Save na severovzhodni strani (Samoborskega gorja na Hrvaški strani). Pravega krasa je na Gorjancih pravzaprav zelo malo – največ ga je na zakraseli in planotasti Opatovi gori, kjer je več jam, med katerimi izstopata novoodkriti Gorjanc (226 m) in Brezno Pekel (137 m). V vznožju Opatove gore ležita Kostanjeviška jama (1871 m) in Levakova jama pri Šutni (350 m), ki ju je obelodanil močan izbruh vode ob neurju leta 1937. V bližini sta še Bizjakova jama (558 m) in Jama Himalaja (97 m), pri Mokricah pa dve daljši vodni jami: Jama Kreščak (792 m) in Jama nad Dolinskim jarkom (1726 m). Drugačna je planota Radoha, ki kot podaljšek Gorjancev leži jugozahodno od prevala Vahta. S svojo lego predstavlja nekakšno vez med Gorjanci in Kočevskim Rogom. Površje je tu močno zakraselo, skalnato in razgibano s številnimi vrtačami, jamami ter brezni (Radoška jama, Mihovska jama, Krojačevka). Tudi južna pobočja Gorjancev, ki se spuščajo proti Suhorju in Metliki ter hrvaški Žumberački gori, so precej zakrasela z obsežnimi jamskimi objekti (Pečenevka, Šulnovka).

Kočevski Rog s Poljansko goro

Kras roškega hribovja s Poljansko goro, ki se na jugu razteza vse do Kolpe, predstavlja tipičen kras dinarskih visokih planot z dinarsko usmerjenimi reliefnimi potezami. Kamninsko osnovo gradijo prevladujoči jurski in kredni apnenci, mestoma so prisotne zaplate flišnih in lapornih plasti ter dolomitiziranih apnencev. Na območju prevladujejo korozijska brezna. Posebnosti so posamezne koliševke (globoke udorne vrtače), ki imajo mraziščni značaj (Podsteniška, Rožeška in Prelesnikova koliševka), ter dve ledni jami: Ledena jama pri Jelenici in Ledena jama pri Kunču. Hladen zrak se večji del leta zadržuje tudi v žepasto zaprti Veliki Knežji jami ter njeni sosedi Mali Knežji jami. Najgloblja brezna Kočevskega Roga so Cinkov križ (185 m), Četrti julij (127 m), Ahnenloch (118 m) in Pihalnik (104 m). Podzemni vodni tokovi, ki se v globinah pretakajo med Kočevskim poljem in dolino Krke, niso dostopni. Ponorne rove Željnskih jam (1600 m) pri Kočevju je zasul nanos premogovega prahu, Lijak pod Grintovcem (487 m) pa se konča v sifonu. Obetajo le sifonski rovi izvira Obrh (260 m) pri Podturnu, ki se usmerjajo v roški masiv.

Večji globinski potencial smo ugotovili na Poljanski gori, ki jo odlikuje velika gostota raziskanih jam. Poleg rekordne globine, zabeležene v breznu Čaganka (485 m), po globini in zasiganosti izstopajo še Štirnica (205 m), Šumeča polšna (166 m), Kaščica (110 m), Zjot v Sebetihu (92 m) ter v letu 2015 raziskani brezni Odvodnica (148 m) in Viharnik (106 m).

Novomeško podolje

Krška kotlina vzdolž srednjega toka reke Krke v novomeškem podolju je poleg Bele krajine edini primer večjega nizkega kraškega ravnika v celinskem delu Slovenije. Predstavlja ga širši otok prevladujočih jurskih apnencev. Na desnem bregu se razteza od doline Črmošnjice do Rateškega potoka, na levem pa je to le širša zaplata vzdolž Bršljinskega potoka. V osrednjem delu je tektonska udorina Zaloške kotline, prekrita z nanosi ilovice. Na dolinskem dnu so kraške reliefne poteze zabrisane, proti vznožju Gorjancev in Radohe pa bolj izrazite. Posamezne fosilne in vodne jame so v zaledju izvirov Sušice (Kotel, Okno), Globočca (Straško brezno, Vodno brezno, Bruhalnik v Karlovcah, Karlovec), Potoka (Petanska jama, Shornica), Škrjanskega studenca (Rupa na Brodu), Petelinca (Kotarjeva prepadna) in Šajserja (Jama Hrušica 1).

Suha krajina

Suho krajino sestavljata nižji planoti na obeh straneh Krke, ki segata do višine 600 m nad morjem, ter sama dolina zgornje Krke, vrezana v karbonatne kamnine. Suhokrajinski planoti pogosto imenujemo Vzhodna in Zahodna Suha krajina, ki se v kraškem pogledu precej razlikujeta. Vzhodna ima valovito kraško površje. V osrednjem delu leži eno izmed naših manjših kraških polj Globodolsko polje, zahodno pa še Dobrniško polje z Žibrščico, ki ponira v breznu Mišnica. Po zakraselosti izstopata Ajdovska planota z Malo Prepadno, Veliko Prepadno in Straškim mejnikom ter območje Ostrega Vrha z Malo Vratnico in Veliko Vratnico. Podzemne vode vzhodne Suhe krajine odtekajo proti izviru Temenice v Luknji, kjer se med drugim odpira tudi Jama pod gradom Luknja (Lukenjska jama).

Zahodna Suha krajina je geološko ugodnejša za zakrasevanje, saj jo gradijo pretežno kredni apnenci. Prevladujejo plitva korozijska brezna, globlji sta le Šolnovo brezno (128 m) in brezno Zvrnilca (109 m). Manjše, človeku dostopne jame so lokalno poimenovane kot skedenjc – ena od njih je Konteč skedenjc. Suha krajina nima površinskih vodnih tokov.

Prenikla padavinska voda priteka na površje v številnih izvirih ob Krki. Najbolj vodnati so Globočec pri Zagradcu, izvir Šice pri Dvoru ter Tominčev studenec pri Podgozdu, v katere se stekajo tudi ponornice z Ribniškega in Kočevskega polja. Njihov podzemni vodni tok je dostopen le v zaledju Šice. Ta se na površje odpira s kar tremi jamami: Černičkova jama (220 m) nad izvirom Šice ob Krki, v povirju fosilne struge pri Stavči vasi pa sta še Bobnova jama (175 m) in Dihalnik Šice (800 m). Vse kaže, da k zaledju Šice sodi tudi Jama Ebenthal (2327 m) pri Polomu, nedaleč od ponorov Zadnje Rinže na Kočevskem polju.

Temeniško podolje

Osrednji odvodnik Temeniškega podolja je seveda reka Temenica, ki ponikne kar dvakrat. Prvič v podzemlje izgine v Ponikvanski dolini (Rupa 1, Rupa 2, Risanica), kjer priteče z nekraškega na izrazito apnenčast teren, drugič pa na koncu Mirnopeške doline pod Goriško vasjo. Zanimivi in slikoviti sta njeni izvirni zatrepni dolini v Zijalu pri Vrhpeči in v Luknji pri Prečni. V podolju sta razvita plitvi kras in jame v dolomitu in apnencu, kraška talna voda pa je blizu pod površjem. Dostopne kraške votline imajo skromne razsežnosti. Po morfologiji in razporeditvi v nižjih legah lahko sklepamo, da so geološko zelo mlade. Podzemski tok Temenice jamarjem skorajda ni dostopen, saj so potopi v Risanici, Zijalu ter izviru Temenice (sedaj Prečne) v Luknji razkrili zgolj krajše vodne rove. Vodno zaledje Lukenjske jame (307 m) pa je ločeno od Temenice. Med jamami po velikosti in globini (61 m) izstopa brezno Velika Strašca, ki se odpira nad izviri Temenice (Prečne) v Luknji.

Zasavje in Posavje

Zasavje in Posavje v našem jamarskem pogledu obsegata Posavsko hribovje južno od Save ter območje Raduljskega in Krškega hribovja. Za območje je značilen predalpski osameli kras – kraška območja, omejena z nekraškim ozemljem. Apnenci in dolomiti se ne nahajajo v večjih sklenjenih površinah in so omejeni na sorazmerno majhne, ločene zaplate. V takšnih okoliščinah apnenčevi skladi ne dosegajo večje debeline, zato se morejo razviti le kraški pojavi v omejenem obsegu. Severni del, med rekama Sava in Mirna, obsega t. i. Dolski osameli kras. Na njem prevladujejo vodoravne jame (Ajdovska jama pri Rozinarju). Na območju je tudi nekaj brezen, ki pa so zgolj s korozijo razširjene tektonske razpoke (Podgrac, Trotarica). Južno od reke Mirne leži Studenški kras, ki obsega vzhodni del Krškega hribovja. Zanj je značilnih kar 30 dolov in 17 slepih dolin z izviri in ponori, več brezen (Baršnca), izvirnih jam (Raja peč, Ajdovska jama pri Nemški vasi) in suhih jam (Ajdovska peč pri Studencu). Večje število manjših jam je tudi na območju Raduljskega hribovja – t. i. Klevevški kras – z izstopajočima Zgornjo in Spodnjo Klevevško jamo, prav tako v povirju Toplice nad Šmarješkimi Toplicami.

Zahodna Dolenjska

Zahodna Dolenjska obsega južni del Mestne občine Ljubljana, del občine Ig ter občine Škofljica, Grosuplje, Velike Lašče, Dobrepolje, Sodražica, Ribnica, Loški Potok, Kočevje, Osilnica in Kostel. Na tem območju smo novomeški jamarji prisotni zgolj občasno.

Kanin

Klub ima že daljše obdobje svoj stalen raziskovalni poligon tudi na Kaninu v Julijskih Alpah. Za kras tega območja so med drugim značilni podi ali planote, široke 5 in dolge do 10 km. Ležijo na obeh straneh mejnega grebena Velika Baba (2137 m) – Visoki Kanin (2587 m) – Hudi vršič (2344 m). Za močno zakrasevanje so najzaslužnejše obilne padavine s praviloma debelo snežno odejo – tudi več kot 3 m. Obilica deževnice in snežnice je ugodna za razvoj drobnih skalnih oblik, ki običajno nastanejo v razpokah triasnega apnenca, v katerem je mehansko razpadanje močnejše.

Visokogorski kras Kaninskih podov smo začeli raziskovati že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Klubski raziskovalni poligon predstavlja širša okolica Velikega dola, kjer imamo pod večjim skalnim spodmolom urejen bivak.

S sistematičnimi raziskavami terena smo začeli leta 1993 in odtlej skoraj vsako leto organiziramo večdnevni raziskovalni tabor z vmesnimi krajšimi raziskovalnimi akcijami v poletnem in zimskem času. Udeležujejo se jih člani, ki želijo bolje spoznati slovenski visokogorski kras, izpopolniti svoje jamarsko znanje ter pridobiti izkušnje raziskovanja hladnih alpskih jam.

Na Kaninu je vse od leta 2000 za največji klubski dosežek štelo dobrih 300 m globoko brezno Azaleja. S 180 m mu je sledilo brezno Podgurka, ki pa je s prebojem in vztrajnimi raziskavami med letoma 2018 in 2020 z globino 433 m postalo naše najgloblje brezno na Kaninu. Na območju Kaninskega pogorja (Kaninski podi, Krnica, Rombonski podi) smo v treh desetletjih (med letoma 1993 in 2023) raziskali več kot 80 jam. Med njimi jih sedem presega globino 100 m, najgloblje pa so:

Ime jame	Kat. št.	Globina	Povezava
Podgurka	7916	433 m	Kdo ali kaj je Podgurka?
Azaleja (Kanin)	7917	302 m	Azaleja
NM 7	8671	150 m
NM 98 (Kanin)	10479	148 m
NM 29 (Kanin)	7899	146 m
Kremenček	-	140 m	Kremenček
Ledena kraljica	8023	100 m

Poleg raziskav v organizaciji kluba smo sodelovali tudi z drugimi jamarskimi klubi iz Slovenije in tujine, med drugim tudi pri najglobljih slovenskih breznih (Čehi 2, 1505 m, Proti dnu Slovenije; Mala Boka, 1319 m, Skozenjc Mala Boka – BC4). Klubski presežek v raziskovanju Kanina pa je odkritje nadaljevanja v dotlej 911 m globokem Skalarjevem breznu. To ima v zgodovini slovenskega jamarstva posebno mesto. Ne samo zato, ker je bilo za kratek čas najgloblja jama takrat še skupne države Jugoslavije, temveč tudi zaradi tega, ker so se v njem kalile generacije vrhunskih slovenskih jamarjev. Nekoliko nad dnom 293 m globokega notranjega brezna Rolling Stones smo odkrili okno, za katerim se je odprlo nadaljevanje. Razgibana jama s številnimi notranjimi brezni, galerijami, meandri, ožinami je raziskovalcem leta 2021 dopustila dostop do dveh sifonov v ločenih delih jame. Po dobrem letu intenzivnega raziskovanja je sedaj Skalarjevo brezno globoko 1197 in dolgo 8176 m. Od odkritja nadaljevanja v notranjem breznu Roling Stones julija 2021 do konca leta 2022 smo namerili 3411 m novih rovov. Pregledni zapis o zgodovini njegovega raziskovanja ter o novih odkritjih je opisan v prispevku Nove raziskave v Skalarjevem breznu.

Grmeč (BiH)

Z raziskavami kraških območij Bosne in Hercegovine (BiH) smo začeli leta 1982, ko smo v jamah plitvega krasa Cazinske krajine v porečju reke Korane raziskali nekaj vodoravnih suhih in vodnih jam:

Ime jame	Dolžina
Velika pećina (Bugari)	545 m
Rujnica	~ 300 m
Begova pećina	244 m
Pećina kod Jusinog puta	128 m
Radetina pećina	~ 120 m
Hodžina pećina	63 m

Glas o nekem zelo globokem breznu nas je pripeljal na planino Grmeč – kraško pogorje v severozahodni BiH. Razteza se v dinarski smeri od srednjega toka Une do reke Sane v dolžini okoli 70 in maksimalni širini 18 km. Najvišje se povzpne s 1605 m visokim Crnim vrhom. Geološko podlago predstavljajo zakraseli sivi kredni apnenci. Planotast svet je v večji meri porasel z gozdom.

Novomeški jamarji smo raziskovali jugovzhodni del Grmeča med Bravskim poljem in Crnim vrhom. V petih letih (1982, 1983, 1984, 1989 in 1990) je trinajst jamarskih raziskovalcev tukaj preživelo skupaj 174 dni. Največ raziskovalne pozornosti smo namenili breznu Jojkinovac, ki je z globino 460 m do odkritja Čaganke predstavljal klubski globinski rekord. Jojkinovac je trenutno drugo najgloblje bosansko-hercegovsko brezno, naša spletna stran pa je ena od referenc gesla Grmeč na bosanski Wikipediji. V navedenih letih smo na Grmeču raziskali 14 brezen ter eno vodoravno jamo, potek raziskav pa opisali v prispevku v Dolenjskem krasu.

Ime jame	Globina
Jojkinovac	460 m
Grmeča	237 m
Čatrnja	115 m
Dvogrla	112 m
Gorana	80 m
Brezno pod Šiljatim šljemenom	80 m
Brezno na Pločevcu	73 m
Brezno v Dulidbi	61 m
Brezno ob cesti	58 m
Pećina pod Vrščelikom	50 m
Brezno v Torovih	43 m
Brezno v udoru	42 m
Tomaževo brezno	42 m
Okroglo brezno	34 m
Brezno ob železniški progi	30 m

Po 25 letih od zadnjih raziskav (1990) je mlajša generacija jamarjev Jojkinovac znova obiskala leta 2015 in 2016. Med jamarskimi raziskavami je ekipa brezno fotografirala in 3D-skenirala, raziskovalne vtise pa smo objavili v Dolenjskem krasu.

Biološke raziskave

Podzemno živalstvo slovenskih kraških jam sodi po vrstni pestrosti med najbogatejše na svetu. Znanih je okoli 210 kopenskih in 240 vodnih povsem jamskih (stigobiontskih) vrst, h katerim pomemben delež prispevajo tudi dolenjske jame. Predvsem v kraških izvirih porečja Krke in Lahinje so raziskovalci našli številne ozko razširjene endemične vrste nižjih rakov in vodnih polžev. V jamarskem klubu občasno sodelujemo z biospeleologi pri terenskem vzorčenju ali jim posredujemo biološki material iz novoodkritih jam, kot denimo v primeru jamske pijavke iz Čaganke in jamske školjke iz Izvira jamske školjke. Podobno smo sodelovali s paleontologi ob najdbi nove lokacije jamskega medveda v Vodoravni jami na Židovcu in jelenovega rogovja v jami Jelenov hodnik. Ob že znanih (Bobnova jama, Jama Poltarica) beležimo tudi nove lokacije človeške ribice (Jama Ebenthal, Žibrščica, Ušprunk) in spremljamo njihovo stanje. Že več desetletij redno spremljamo stanje netopirjev v ključnih dolenjskih jamskih zatočiščih (Jazbina pri Podturnu, Kostanjeviška jama, Zgornja Klevevška jama in Spodnja Klevevška jama, Krška jama, Jama pod gradom Luknja, Mala Prepadna, Velika prepadna, Slugova jama), ki so opredeljena tudi kot območja Natura 2000.