Brezno na Poljanski gori [2]

V nedeljo, 24. oktobra 2010, sva se z Gregorjem spet podala proti Poljanski gori oz. v njeno notranjost. Prvotni načrt je bil raziskati in dokumentirati dve novi brezni, vendar se je izjalovil zaradi izjemno slabega vremena, čeprav je bila napoved ravno obratna. Da bi nekako zapolnila vrzel, ki  je nepričakovano nastala, sva se odločila, da greva malo pogledat, kako je kaj s štrikom, ki smo ga pustili v breznu na zadnji akciji. Od slednje je sicer minilo že kar nekaj časa ... Nazadnje smo širili ožino na globini 35 m, za katero se je brezno nadaljevalo, a nam takrat ni uspelo priti skozi. Ker sva s sabo imela vsa razpoložljiva sredstva za lomljenje skal, sva seveda nadaljevala z začetim in uspela!

Nekako sem se zrinil skozi nov, razširjen prehod in prosto nadaljeval v globino. Malo rizično početje, vendar ker prvotni plan ni zajemal nadaljnjega prodiranja v globino, posledično s sabo tudi nisva vzela ne vrvi in ne opremljevalne. Po pribl. 8 m sem dosegel polico, pod katero se brezno cepi na tri med seboj povsem ločena brezna. Nagonsko sem se odločil za enega. Sledil sem vodi, ki je lepo pršela ter se spustil še naslednjih deset metrov v neznano. Tu pa razočaranje. Zaključek brezna z zelo ozkim meandrom. Nič zato, ostala sta še dva vprašaja. Povzpel sem se nazaj do police, ki predstavlja nekakšno izhodišče ter preizkusil srečo v drugem breznu, ki pa od zgoraj ni preveč obetalo. A kako so jame varljive in nepredvidljive, sem tokrat izkusil na lastni koži. Ničkolikokrat smo jamarji prepričani, da se bo odprlo, da bo jama letela, pa se vse skupaj brez nekega logičnega smisla zapre. Tu pa je bilo ravno obratno. Navidezno dno je bil le čep iz skal, prelit s sigo, pod njim pa morje prostora. Kaj se skriva na koncu te velike dvorane nisem uspel razbrati ...

V tretje, najglobje brezno se nisem spuščal. Skalolomca: Gregor Brulc in Srečko Vidic.