Čaganka - na dno na valentinovo

Prijatelj je že pred časom rezerviral dve ležišči skoraj na dnu Čaganke, zanj in za svojo predrago, za dobro vago je pa še mene povabil. Na datum se kaj dosti nisem oziral, datum ko datum, za na dno Čaganke delat je vsak dober, na vremensko napoved pa tudi ne. Ker se itak nikoli ne in malo dežja me še nikoli ni zaustavilo …

V jamo smo se spravili šele v petek ob sedmih zvečer, za petek je bil plan itak samo do spodnjega bivaka na 450 priti. Ni nam šlo zelo hitro, ker smo bili res res obteženi, ko greš za tri dni delat skoraj pol kilometra pod zemljo, ne moreš iti samo s čigumijem v žepu.

Že na dnu prve dvorane sem malce pokukal na jezero, ki je bilo polno do roba. Hm, mokri bomo, sem pomislil, a kaj dosti se itak nisem sekiral, saj ne bi bil ne prvič, absolutno pa ne zadnjič. Ko zunaj veliko dežuje, voda odteka v podzemlje, jame pa to vodo pod zemljo potem kanalizirajo proti vodotokom. In ko so v Čaganki jezerca polna, po jami kaplja in curlja, ponekod več, ponekod pa še več, če se pa zunaj dež uščije, ko je jama polna voda, se začne pa prelivati. Ponavadi po breznih, po katerih plezaš …

Torej, jezero je bilo polno in sem si mislil, da bomo malo mokri, kot rečeno pa za mokro vremensko napoved sploh nisem vedel. Da bo v soboto cel dan deževalo in podobne malenkosti …

V spodnji bivak smo prišli še pred polnočjo, razpakirali in se razkomotili, pa čajček, kavice in dve juhici z nekakšnimi riževimi rezanci in je pasalo, da ni bilo za povedat!

Okrog enih smo se spravili v spalke. Bernarda in Potrpin v bivak, jaz pa že tradicionalno na svoje ležišče ob bivaku, kje si lahko še kakšnega pricinim, če se ravno potreba pokaže.

Sem ležal v spalki in kadil, sveča je metala plešoče sence po nalomljenem kamnitem stropu podzemne dvorane in sem prav užival, nič ne tajim. Mir, tišina, nekje spodaj pod bivakom se je po meandru pretakala ne preveč bobneča voda …

Potem sem pa zaslišal pogovor v šotoru. Mislim, saj ne, da sem prisluškoval, le samo pol metra od njiju sem ležal, šotor je narejen pa iz cerade, ne iz debelih in zvočno izoliranih zidakov.

Bernarda se je možaku zahvalila za čudovito zamisel za valentinovo, da to redko katera doživi kaj takšnega, ker v fensi hotel ali toplice žensko lahko danes odpelje že vsak pepe! Sem molče prikimal in se strinjal, da to je čisto res, na dno Čaganke lahko pride samo narejena jamarka, bližnjic ni. Pa še malo sem v mislih prijatelja pohvalil, kakšen zvitež je, namesto da bi jo peljal v fensi toplice in zapravil kupe cekinov, jo je odpeljal v blatno jebado in zapravil nekaj fičnikov za hrano. Kdor zna, pač zna!

Ampak potem me je pa ob naslednjih besedah pa kar malo zmrazilo. Bernarda je ugotovila, da sta spalki leva in desna in da iz njiju lahko naredita eno veliko spalko in spita skupaj, da bo bolj toplo! Sem že razmišljal, kako bom moral iz tople spalke v mokrih gatah malo na sprehod po mrzli jami sredi noči, da ju ne bi motil, pa na srečo ni bilo potrebno, ker še preden se je ugotovilo, kako se leva in desna spalka spojita, je prijatelj že zasmrčal! Nekje ima takšen gumb, ki ga pritisne in ga v hipu ni.

Vstali nismo prezgodaj, sem dobil kavico v posteljo (no, tehnično gledano sem jo dobil poleg spalke), okrog dvanajstih smo se pa kar na delovišče odpravili. Bernarda je vriskala od navdušenja, kam se to mi guzimo, da to je najjače valentinovo ever. Končni deli, kjer iščemo preboj na 500 metrov, so res fascinantni, absolutno pa ne za klavstrofobične!

Stokrat sem že rekel, da do 500 m samo še malo manjka in to je še vedno res, a če bi vedeli, kako se za vsak globinski meter matramo, bi razumeli. Čeprav sem pisatelj, čisto zares ne znam opisati, kaj počnemo tam dol, če bi pa znal, bi mi pa vsak normalen človek v rito porinil toplomer, da preveri, če smo zdravi v glavi!

Potrpin je v res nizkem in ozkem rovu lomil kamenje in kopal ter odkopano metal v vreče, jaz sem pa potem tiste vreče po v zemljo vklesanih stopnicah nosil iz vertikalnega dela do malo bolj vodoravnega (strop je pa visok v tem rovu kakšnih 30 cm!), kjer sem jih privezal na vrv, ki jo je Bernarda, kakšnih deset metrov proč vlekla v manjšo dvoranico, kamor stresamo odkopani material.

Pa malo smo se menjavali v funkcijah, da ni bilo preveč monotono, okrog sedmih zvečer je pa Bernarda zastokala, da ne more več. Itak, ženska ima švoh 50 kil! Pa pustimo ob strani, da za malico smo pa s sabo nesli eno vrečko čokoladnih napolitank!

Ob osmih smo zaključili z delom in se nazaj proti bivaku odpravili, kar vzame dobre pol urice matranja po ozkih rovih. Meni je tokrat vzelo še malo več, ker v najožjem delu, dolgem kakšne štiri metre, lahko pridem čez samo po hrbtu, z rokami nad glavo, centimeter po centimeter. Tokrat sem pa v luknjo pogledal in se mi je zdelo, da morda bi šel pa lahko po trebuhu, kar bi bilo krepko lažje. Pa ni šlo. Sem se zataknil in se porinil nazaj. A namesto da bi se zvrnil na hrbet in šel na preverjen način čez, sem si rekel, da pa morda poskusim še po boku, z eno roko naprej, eno pa ob telesu. Sem poskusil in se kar dobro zataknil, sem potreboval kakšnih pet minut, da sem zlezel nazaj …

V bivaku potem kavica in klobasa z makaroni in dvema vrečkama kurje juhe in paradižnikovo mezgo, potem pa kar v spalke.

Dopoldne, ko smo že skoraj šli, je pa Bernarda vprašala (komplet že oblečena v mokro in blatno jamarsko opravo!), če si pa morda ne bi spodnjice in pajkice preoblekla, ker ima občutek, da je mokra …

In sem se spomnil, da sem celo noč poslušal, kako hrumenje vode v meandru pod bivakom narašča, a s Potrpinom nisva o tem nič govorila, le ko sva si ščetkala zobe, je pogledal nekam v temo, kjer se je slišalo bučanje in le zavil z očmi. Besede niso bile potrebne, prevečkrat sva bila v Čaganki že v podobni situaciji.

In sva zelo dobro vedela, kaj nas čaka.

Le Bernardi nisva povedala.

Zato je bogica razmišljala o tem, ali bi se v suho preoblekla, preden odidemo …

In sem bil kar direkten – da nima smisla preoblačiti se, ker bo že čez točno štiri minute do kože mokra.

Saj ženska je carica, se je nasmejala, rekla prav, potem se pa ne bom, ampak mislim, da ni čisto točno dojela, kar sem povedal.

Ko smo se po meandru, po katerem je pod nami rohnela voda, prebijali proti prvemu breznu in me je, ko sem kot prvi začel plezati po vrvi, v desetih sekundah dobesedno in popolnoma zalilo, da mi je dejansko iz škornjev začela teči voda, je pa doumela.

Ampak rekla ni nič in ko je malce kasneje priplezala do mene, popolnoma mokra kot jaz, je bila nasmejana. Da kaj takšnega pa še ne!

Nisem omenil, da je bilo to šele prvo brezno in nisem je spomnil, da smo še vedno skoraj pol kilometra pod zemljo, itak je vedela!

Nam je šlo, počasi, obteženi smo bili še vedno, pa ko je tudi podkombinezon popolnoma moker, je težak ko cent! Pa v škornjih cmoklja, da ne veš, ali bi se smejal ali jokal. In ko v kakšnem breznu ne teče po tebi in se zaradi plezanja začneš malo ogrevati in ti je že skoraj malo lepo, pride naslednje brezno, ker te komaj malo ogretega spet ohladi.

Madona, doma pa ne stopim pod tuš, če se iz tuš kabine ne kadi! Najprej odprem vročo vodo in šele potem vstopim.

Ko smo prišli v Game Over, kjer je malo bolj turistično, torej ni ozko in ne teče po tebi, sem se pa jaz naprej zapodil. Da zakurim v zunanjem bivaku pa da sporočim, da smo na poti, ker smo sporočili, da bomo ob treh zunaj.

Saj zapoditi se je po moje malo preveč optimistično napisati, ker se nisem zapodil, ni bilo energije. Ne glede, kako sem plezal, se nisem več segrel, pa mi je po navadi na štriku kaj hitro vroče in se razpenjam!

Ven sem prišel na sonce, čeprav ne toplo in ko sem se pred bivakom slačil, me je premetavalo kot star traktor, kateremu motorju ne delajo vsi bati. Ko sem z nog brcnil škornje, je ven stekla voda, nogavice so bile pa povsem namočene. Prav tako gate in podkombinezon … Vse!

A še preden sem se obrisal in preoblekel, sem kar v gatah en krof pojedel. Smo štiri pustili, ko ven pridemo. Je bil že malo suh in ni bil tako prečudovit, kot sem si ga začel vizualizirati že na 250 metrih, a je bil vseeno dober in je teknil. Potem sem si oblekel suho obleko, zakuril v peči in pristavil kavo, ob kavi pa še en krof v rito vrgel in življenje je bilo spet lepo …

Bernarda in Potrpin sta ven prišla dobri dve uri kasneje in čeprav sem bil prepričan, da bo naju oba z valentinovim vred nekam poslala in zahtevala, da jo oba iz telefonskega imenika izbriševa, je imela usta do ušes!

Ko se je preoblekla in pogrela ob peči, se je pa zahvaljevala za čudovito izkušnjo.

Jap, ljudje imamo res spomin zlate ribice, vključno z mano!

Čaganka, sprašujete?

Jah, v tistem delu, kjer smo zadnjič s Petro in Mihijem odprli luknjo in vse nametano in nalomljeno v globino metali (po oceni kakšnih 10 m globoko) in na koncu zadevo kakopak spet zaprli, smo zdaj razširili in za kakšen meter poglobili. Toliko materiala smo namreč ven izvlekli. Na koncu sem se pa še jaz za kakšne pol urice v luknjo spravil in z daljšim pajserjem samo žokal dno pod ritjo in nogami in se je dno spustilo še kakšnega pol metra. Nekam torej gre, počasi, ampak bomo še delali, dokler spet brezenca ne najdemo (po sreči) in odpremo …