Čaganka - na pragu novega rekorda

V marsikateri drugi jami bi že zdavnaj odnehali. Ko enkrat vidiš, da je to - to, da naprej praktično ne gre oz. bi bila cena za dosego tega ali onega znatno previsoka, "pospraviš kovčke", v našem primeru težke, blatne "prasice"in jo ucvreš ven. Vendar v Čaganki, na 230 m globine je vseskozi tlelo tiho upanje, da se pač na tej globini splača vztrajati, da se bo za ožino slej ko prej odprlo... In se je ...

Žal smo bili prekratki le za pičlega pol metra (ali po domače povedano za širino ramen in bokov) za dosego novih dimenzij, novega prostranstva v jami vseh dolenjskih jam.

Po treh letih, odkar je bila dosežena za dolenjske razmere magična meja 244 m globine, je le-ta sedaj na resni preizkušnji, da se ji ta laskavi naslov odvzame in podeli ... kateri drugi kot isti lastnici. Razlika je le v tem, da bo dosežena na popolnoma drugem koncu jame - v Klepčevem nadaljevanju. Tam, kjer se je v zadnjih letih tudi največ delalo in je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo izbrani ekipi uspelo prebiti naprej.

V nedeljo, 21. avgusta 2011, je bila ena izmed teh ekip zelo blizu temu težko pričakovanemu dosežku. Po 13 urah (vstop prvega člana in izstop zadnjega) dobesednega garanja v nemogočih razmerah smo že zrli novim globinam naproti. Nekaj od številnih kamenčkov, vrženih v prvič ugledane prostore je bržkone preseglo rekordno znamko. Nam je proti koncu preprosto zmanjkalo moči, energije in nenazadnje časa, da bi postavili 'piko na i'. S pozitivnimi občutki smo akcijo zaključili in se osvobodili ozkih, mrzlih sten, ki jih samo pogledaš, pa te že zmrazi in strese do kosti.

Noč, ko smo prišli ven, je bila jasna, topla in presenetljivo tiha v objemu mogočnih gozdov. Le veverice so nekaj ropotale.

Nov rekord smo naskakovali: Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Davor Kacin ter Srečko Vidic.