Čaganka - nikoli dokončana zgodba

Sobota, 23. junij 2012. Končno! Trdovraten meander na dnu Klepčevega nadaljevanja v južnih delih ogromne, razvejane jame, je naposled premagan. Koliko akcij je bilo potrebnih za ta dosežek niti več ne pomnim. Domnevam pa, da se je na tem koncu začelo delati tam sredi leta 2009. Napredovalo se je počasi, mnogokrat prepočasi. Na trenutke smo že obupavali. Zgodilo se je med drugim tudi to, da smo dobesedno natovorjeni kot mule pričeli z garaškim delom, a je ali zatajila tehnika, ali pa material in smo poklapani in razočarani zapuščali delovišče - ne da bi sploh s prstom mignili. In pot do našega delovišča ni bila lahka. Potrebnih je bilo premagati kar 230 m višinske razlike in še enkrat toliko prehoditi razdalje, da si naposled ugledal umazano, odbijajočo gmoto skal in blata, katero je povrhu še zalivala mrzla voda. A smo trmasto grizli in grizli in se pregrizli naprej.

Sicer je novih delov le za vzorec, točneje 19 m poligona in 10 m globine. A ko se po tolikem času osvobodiš mrzlih, utesnjujočih ožin in stopiš v (za ta del jame) ogromen prostor, je to pravi balzam za dušo in telo.

V globini 240 m (približek torej dolga leta najgloblji točki jame na severnem delu v Game over - 244 m) se novoodkrito brezno zapre z ožino in manjšim sifonom na koncu te. Sredi tega, 8,3 m globokega brezna pa je vodoraven prehod v vzporedno brezno, ki se prav tako zoži do neprehodnih dimenzij. A se spodaj kmalu zatem razširi in na dnu vodoravno nadaljuje po suhi prsti v neznano. Čisto nasprotje torej dejstvu, da še nekaj deset metrov višje premaguješ stopnje, preko katerih se pretakajo, sploh ob deževjih, ogromne količine vode.

Kakorkoli že, jama se nadaljuje. A kot je že za Čaganko značilno, nas kar tako ne bo spustila naprej. Upamo lahko samo, da bo odslej naprej nekoliko prizanesljivejša do vseh tistih, ki vanjo toliko vlagamo in nam bo podarila tudi kakšen "lahek" meter.

Blatarila sva Anže Tomšič in Srečko Vidic.