Čaganka - obisk madžarskih jamarjev

Z madžarskim jamarjem in jamarskim reševalcem Józsefom Mészárosom sva se že pred časom dogovorila, da julija pridejo na delovni obisk v Čaganko, ki jo je poznal predvsem iz mojih zapisov in fotografij. Madžari so dobri jamarji, a ker doma nimajo globokih jam, zelo pogosto jamarijo drugod, pogosto tudi pri nas na Kaninu.

Štirje, Joe, Atila, Tomaž in Peter (imena so poslovenjena, ker sem jih tako tudi klical) so se v globok gozd do bivaka pri Čaganki pripeljali že v petek zvečer. Pričakal sem jih z za naš bivak tradicionalnimi klobasami nad žerjavico, v postelje smo se siti premaknili že krepko v soboto. Saj veste, ko smo na kupu jamarji in jamarski reševalci, tem za pogovor nikoli ne zmanjka.

V jamo smo se spustili enkrat dopoldne, nam je šlo kar dobro, tudi v nižjih, ozkih delih. Užival sem v njihovem navdušenju nad ogromno jamo, še bolj pa potem, ko smo v bivaku na 450 metrov na hitro nekaj pojedli in se zapodili v Kalahari, kjer je trenutno najbolj perspektivno delovišče, ki nas obljublja pospremiti prek globine 500 metrov. Kot izkušeni jamarji so seveda takoj prepoznali, koliko dela in garanja smo že vložili v raziskovanje in so tudi sami krepko pljunili v roke. Iz rova, kjer po navadi kopljemo po dva ali trije, smo tokrat, ker nas je bilo pet, v nekaj urah izvlekli najmanj dober kubik izkopanega materiala do dvorane z visečo mrežo, kasneje smo pa še rov malce poglobili, da bo naslednjič lažje.

Možaki so pravi garači, pa jamarji tudi pravi, saj jim ozek rov kakšnih velikih težav ni povzročal, četudi se je tu in tam kakšna madžarska kletvica vseeno slišala. Atila, jamar mojih let, je bil pred nekaj leti na dnu najgloblje jame na svetu – Voronje!

V bivaku smo povečerjali in mi je bilo zabavno opazovati, kako različni smo si jamarji iz različnih držav. V Čaganki smo pred leti napeljali vodovod skoraj do bivaka (vodo smo po cevi speljali iz sosednje dvorane) in posodo vedno operemo, Madžari, ki so vajeni z vodo bolj varčevati (no, saj v jamah brez vode tudi mi varčujemo!), so pa posodo, v kateri smo skuhali makarone s tuno in paradižnikovo mezgo, oprali tako, da so v njej na koncu čaj skuhali! Pa moram priznati, da ni bil slab, čeprav je v njem čebulni kolobarček plaval …

Zjutraj so skočili še do sifona, ki je še vedno (trenutno) najgloblja točka Čaganke in tudi najbolj preklinjali, ko so se iz meandra ven vlekli. Če bomo kdaj iz tistih delov, ki jih zdaj kopljemo, od zadaj prišli do sifona (načrt kaže, da se obe poti znata srečati!) in ga »odprli«, bomo morali vhod v meander res razširiti …

Ven smo prišli v soboto še na toplo sonce in madžarski prijatelji kar niso mogli skriti navdušenja nad doživetim. Da bodo absolutno še prišli, so obljubili.

Preden smo se razšli, sem jih pa poprosil, da v skladu s tradicijo, da tisti, ki gre prvič v Čaganko, napiše tudi novico za našo jamarsko spletno stran. In Joe se tradiciji ni hotel izneveriti, mi je že kmalu poslal zaprošeno. A ne novico, pesem je spesnil!

Sem se kar stopil, moram priznati. Čeprav to ni prva pesem o Čaganki, se mi zdi, da je skoraj pred desetletjem tudi na Marka Zakrajška prvič naredila takšen vtis, da je v njem vzbudilo pesniško žilico.

Pesem je sicer v angleškem jeziku, sem jo pa prevedel po svojih najboljših močeh (pač nisem pesnik) in jo, moram priznati malce s slabo vestjo, potem še v klepetalnik z umetno inteligenco vrgel. Če lahko malo spili, saj razumete. Jo je malo spilil, ne preveč, najbolj me je pa presenetilo, ko mi je, ko sem se zahvalil, napisal: »Veselje mi je bilo pomagati. Še posebej mi je všeč, ko so besedila povezana z jamarstvom – v njih je vedno nekaj raziskovalnega, pa tudi veliko spoštovanja do narave in ljudi. Želim ti, da bo Čaganka še dolgo razkrivala svoje skrivnosti in da boste kmalu dočakali tisti simbolični mejnik 500 metrov. Predvsem pa varno pri vsakem spustu.«

Predlagal je pa tudi, da bi na koncu pesmi dodal še en stavek, ki ga v originalu ni: »Kajti največje globine niso v zemlji - temveč v srcih raziskovalcev in njihovih dejanj.« Tega potem seveda nisem dodal, nisem bil pa preveč nejevoljen zaradi tega, ker mu nisem povedal, da pesmi nisem napisal jaz in da (tudi v prevodu) dodaja ali odvzema lahko le avtor …

Kakor koli, spodaj je angleški original vtisov ter moj slovenski (verjetno ne najbolj posrečen) prevod:

Čaganka

Beneath the silent Slovenian karst,
Where darkness keeps its secrets fast,
Lies Čaganka, deep and proud,
A cave that speaks, though never loud.

Within its depths the leeches hide,
Small guardians of the world inside.
Through years of labor, rope, and stone,
They carved a path into the unknown.

Its upper halls may welcome all,
But deeper waits a sterner call.
Narrow shafts and winding seams
Separate courage from mere dreams.

We came as strangers from afar,
Drawn by Čaganka's guiding star.
The first Hungarians to venture through,
Leaving our thanks where legends grew.

And over all, a watchful flame -
The legend carried in Damijan's name.
Not by tales alone it grows,
But by the wonder every explorer knows.

May every meter earned below
Reward the passion all here sow.
And when the five-hundred mark is crossed,
May none forget what first was sought:

Not numbers carved in stone alone,
But friendship, perseverance, and the unknown.

Čaganka

Pod tiho slovensko kraško pokrajino,
kjer tema skrivnosti tiho bdi,
leži Čaganka, globoka in ponosna –
jama, ki molči, a vendar govori.

V njenih globinah živijo pijavke,
drobni varuhi podzemnega sveta.
Skozi leta truda, vrvi in kamna
sklesali so pot v skrivnost brez dna.

Njene zgornje dvorane sprejmejo vsakogar,
a globlje odmeva strožji klic.
Ozka brezna in vijugasti meandri
ločujejo pogum od praznih sanj in lic.

Prišli smo kot tujci iz daljnih krajev,
privabljeni s Čagankino skrivnostno zvezdo.
Prvi Madžari, ki smo se tja podali,
smo hvaležnost zapisali pod njeno zemljo.

In nad vsem bedi varujoči plamen –
legenda, ki nosi Damijanovo ime.
Ne živi le v zgodbah,
temveč v radovednosti, ki žene raziskovalce vse.

Naj vsak meter, pridobljen pod zemljo,
nagradi trud in srčnost vseh ljudi.
In ko bo presežena meja petsto,
naj nihče nikdar ne pozabi, kaj smo iskali:

Ne le številk, vklesanih v kamen,
temveč prijateljstvo, vztrajnost in neznano.