Čaganka - ponovno rojstvo

Bil je petek v klubu, ko je padel datum ... Odločitev je bila: opremiti Čaganko, simbol dolenjskega globinskega potenciala in to na slovenski kulturni dan 8. februar.

Jernej, Jasna in Šini smo potrebovali aklimatizacijo, zato smo na pot odrinili že na predvečer praznika in to z dvema oldtimerjema - jaz z mercedesom, Šini pa z Ladkom. Utaborili smo se pred vhodom, kjer je kot za nalašč primeren teren za tabor. Bilo je tako prijetno, da smo budni pričakali kulturni dan ravno takrat, ko je bil Veliki voz nad nami.

Ko je zjutraj prišla okrepitev iz doline (Anže in Klemen), smo po zajtrku začeli z drugo fazo raziskovanja v tej jami, ki nam daje upanja, da postavimo nov globinski mejnik.

Jamo smo opremili do križišča in porabili približno 350 m vrvi. V meandru smo na dveh mestih postavili dodatno vrv za varnejši prehod, neopremljeno pa je ostalo Brezno Stanka Klepca.

Ker je zima, smo opazili kar nekaj netopirjev, ki so posamično viseli iz stropa, ponekod pa tudi na ozkih prehodih. Morali smo biti kaj se da pazljivi, da jih nismo prebudili iz globokega zimskega spanca. Nad jamo je bila navdušena tudi Šinijeva sestra Jasna, ki se je pogumno spustila do dna drugega brezna. V jami sem bil že večkrat ter znova in znova spoznavam, da je spoštovanja vredna v vseh pogledih.

Da se je vse skupaj res dogajalo, je preveril Miha, ki nas je zunaj pričakal s fotoaparatom.

Seveda so na koncu v stilu jamarske kulture zadišale na ognju pečene klobase. Da pa bodo spomini še bolj bujni, je pred odhodom zajokal Ladko, saj ni hotel zapustiti Čaganke. Najprej smo ga porivali in prepričevali, da se bomo še vrnili, nato pa sem ga potegnil z Mečko, da je vžgal in odpeljal domov, kjer se je jamarska akcija tudi končala.

Na kulturnem taboru smo sodelovali Jasna in Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Klemen Mihalič, Mihael Rukše in Jernej Tramte.