Čaganka - praznična nočitev v deluxe hotelu Kalahari

O jamarskih obljubah smo se že razpisali in tokrat smo bili na vrsti člani JKNM, da jih uresničimo. Ne samo, da smo s predrtjem blatnega čepa in ponovnim odprtjem starega delovišča na globini -470 m (iz obdobja pred stoletnimi vodami) v letu 2025 ponovno prižgali iskrico in obudili (delovno) vnemo v Čaganki, prepričani smo, da jama, ki je že vrsto let kot najgloblje brezno našega okoliša tudi naš največji ponos, še ni rekla zadnje besede (op. Petra Glinšek).

Prišel je čas, da se odpravim na Dolenjsko. Petra me je po obisku Branic povabila na akcijo v njihovo Čaganko, katero sem imel željo obiskati že nekaj let nazaj. Tokrat se je vse poklopilo, blato v jami se je menda posušilo in medvedje so šli na zimsko spanje. JKNM-jevci so med božičnimi prazniki v letu 2025 načrtovali večdnevni obisk Čaganke, ki bi vključeval dve ali tri delovne akcije na dnu. V prvi ekipi smo se znašli Šini, Petra in jaz, v jami smo tudi prespali.

Šini je že nestrpno pričakoval akcijo, toda presenetil nas je sveže zapadel sneg in s tem slabša prevoznost gozdnih cest, zato smo se na vrat na nos odločili, da gremo do bivaka pri Čaganki že en večer pred predvidenim vstopom v jamo (25. decembra). Tako sem se moral kar podvizati, da sem prišel do Novega mesta v dogledni uri. Zbrali smo se pred njihovimi klubskimi prostori in iz skladišča pobrali opremo za delovno akcijo. Petra se je spomnila, da ima Mitja novo terensko vozilo, in na srečo se je pustil prepričati, da nas pospremi z njim do bivaka. Od Novega mesta do jame smo imeli panoramsko vožnjo v zimski idili. Ne vem, kdaj sem si nazadnje ogledal Belo krajino, okrašeno v lučke. Bolj ko smo se bližali jami, več je bilo snega na cesti. Ko »navadna« vozila niso več imela oprijema na cestišču, smo vsi prisedli v Mitjev avto ter se zapeljali še nekaj kilometrov v klanec proti bivaku. Zadnji kos poti smo vseeno morali peš zgaziti po sveže zapadlem snegu.

Šini je v bivaku zakuril in v trenutku smo padli v debato o jami. Za večerjo smo si pripravili vratovino in čevapčiče. Vam povem, da se splača priti na Dolenjsko, že zaradi večerje!

Po dobrem spancu smo se ne več tako zjutraj počasi, res počasi, odpravili do jame. Šini je šel v jamo prvi, Petra za njim ter nato jaz. Že na vhodu sem ugotovil, da se mi je naglavna luč pokvarila. Tako sem si na dnu vhodnega brezna že preklopil na rezervno luč. S Petro sva se na poti navzdol po jami ves čas pogovarjala, Šini pa je kar letel pred nama. Vsake toliko je potreboval »čik pavzo«, da je malo pogledal nazaj, če sva še kje v bližini. V Akustični dvorani smo naredili krajši postanek, sicer pa se mi zdi, da pri spustu jame nisem zares opazoval. Mogoče zato, ker sem se ves čas spraševal, kako slabo sem se pripravil za akcijo.

Pri prvem bivaku sem si ogledal veliko družino netopirjev, v tej jami jih namreč kar mrgoli. Ko smo prišli na polovico poti, sem ugotovil, da se težji deli šele dobro začenjajo. Počasi je vrv postajala vse bolj blatna in spolzka. Tudi ožin ni manjkalo. Med opazovanjem sidrišč sem po inšpektorsko opazil, da so dolenjski kolegi večino novih ploščic in vpok očitno namenili za kaninske jame, počasi pa jih bodo morali zamenjati tudi na domačem terenu. V spodnjih delih jame nam je tekoča voda večkrat prekrižala pot. Stopnje so kratke, ponekod se spuščamo praktično po slapovih, drugje pa ob suhi strugi. V bližini Meandra Pijavka sem bil ves čas na preži, da bi videl znamenito jamsko pijavko. Iskal in iskal sem jo, vendar brez uspeha.

Naposled smo prispeli do Bivaka Kalahari na globini -450 m, kjer smo odložili odvečno opremo ter si skuhali kosilo. Bil sem gost, zato mi ni bilo treba prav veliko delati, vse kar sem naredil, je bilo, da sem šel približno 10 m stran zajeti vodo za makarone.

Po krepčilnem obroku smo se odpravili do končnih delov jame na delovišče. Tu sem ugotovil, da imajo Novomeščani še raje ožine kot pa Rakovčani. Ponekod dobiš kar občutek tesnobe.

Na naši akciji smo iskali nadaljevanje, ki se je skrivalo nekje v blatni luknji. Kamen je tu padel nekaj metrov v globino, vsaj tako je zvenelo. Čeprav na koncu po urah garanja nismo prišli do kakega brezna, ostajamo optimistični.

Blizu desete ure zvečer smo se odpravili nazaj do bivaka, kjer smo se pripravili za spanje. Za Petro in zame je bilo to prvo spanje v jami, za Šinija pa že tradicionalno. Pred spanjem sem omenil, da bi šel ven bolj zgodaj. S tem sem rahlo pokvaril vzdušje, saj se med planiranjem akcije nismo najbolje razumeli, do kdaj želim priti iz jame. Naslednji dan sem bil namreč dogovorjen že za novo jamarsko akcijo. Po kratki noči, kjer si težko rečeš, da si se naspal, sem se v ranih urah 27. decembra odpravil iz jame. Skuhal sem si čaj in poklepetal s Šinijem, ki se je medtem predramil. Menda sem ponoči rahlo smrčal ter malo motil nočni mir.

Počasi sem se odpravil proti površju. Na poti nazaj sem opazoval jamo v tišini. Vsake toliko sem se ustavil ter poslušal vodo, kako šumi. Počutil sem se, kot da sem v drugi jami, saj na poti navzdol nisem bil pozoren na okolico. Jama je čudovita na mnogih delih. Na prehodu iz Game Overja v Akustično dvorano je mogočen rov z mnogimi balvani. V Akustični dvorani nisem videl stropa, ko sem pa le priplezal do vrha, me je razveselilo prvo kapniško okrasje. V Sedemdestemetrci je toliko sige, da prav z veseljem malo upočasniš tempo ter opazuješ lepoto okoli sebe.

Na svetlobo sem prišel v poznih jutranjih urah. Zunaj je bila prava zimska pravljica in po dolgem dnevu jamske teme jutranje sonce prav prija. V zunanjem bivaku sem srečal že vso zagnano drugo ekipo v sestavi Mitja, Nika in Erazem, ki se je ravno odpravljala v jamo na drugo delovno akcijo. Do avta sem moral še pripešačiti po snegu, pot domov pa je bila zaradi utrujenosti zelo naporna.

Hvala Petri in Šiniju, da sta mi razkazala Čaganko. Se vidimo na naslednji skupni akciji!

Udeleženci: Damijan Šinigoj, Petra Glinšek (oba JK Novo mesto ) in Miha Prudič (JD Rakek)