Delovni praznik delovnega kluba

Prvomajski tabori Jamarskega kluba Novo mesto pred vhodom v jamo Čaganko na Poljanski gori potekajo že od leta 2011. Leta 2008 sta Srečko Vidic in Borivoj Ladišić odkrila vhod v jamo in v vseh teh letih smo uspeli priti skoraj do 500 metrov globine in nam do tja manjka samo še nekaj metrov. Prvih nekaj let smo taborili na platoju ob vhodu, oktobra 2013 pa smo postavili bivak.

Na Poljanski gori pa ni zanimiva samo Čaganka, blizu tabora je tudi 30 m globoka jama Stropnica, jama z dvema vhodoma. Velika udornica, ki je kot naročena za usposabljanje v vrvni tehniki, ima še drugi vhod, tako da je mogoče v jamo ali pa iz nje priti tudi brez opreme za plezanje. Stropnico je leta 2007 odkril Borivoj in leta 2012 smo na majskem taboru prvič organizirali klubske izpite za jamarje pripravnike v tej jami. In potem tako naprej skoraj vsako leto. Med tabori raziskujemo tudi po okoliških jamah, čeprav je osrednja pozornost skoraj vedno namenjena tudi Čaganki. Tako so bile tudi letošnje prvomajske počitnice resnično delovni praznik delovnega kluba.

Že v petek so se na dno Čaganke odpravili Klemen Mihalič, Mitja Remih in Anže Tomšič, ki so na dnu Kalaharija spet kopali in poskušali priti čim globlje. Tistega Kalaharija, v katerem je že izkopani rov leta 2022 zalila voda in ga spet zabila z blatom in skalami. Damijan Šinigoj in Petra Glinšek sta jim sledila nekaj ur kasneje, v jami sta prespala in se vrnila šele v soboto popoldne. Z njima so se do prvega bivaka spustili še Jovana Rakić, Timotej Jurček in Peter Gliha. Jovana in Timotej sta potapljača, člana našega kluba pa sta postala decembra lani. V bivaku na 250 metrov globine so popili kavo in se vrnili na površje – tam nekje ob četrti uri popoldan.

Je pa bil spust trojice in potem skupno fotografiranje še s Damijanom nekaj posebnega, saj so Klemen, Mitja in Anže ter še posebej Šini med najbolj udarnimi jamarji kluba, ki so (in še) delali v Čaganki, s tem da bo Anže čez dve leti praznoval že 20 letnico raziskovanja jame (prvič je bil član ekipe 8. septembra 2008). Če bi bil z njimi še Miha Rukše, ki je bil zaradi poškodbe pri delu na površju, bi bila fotografija popolna. Seveda pa bi potem morali začeti naštevati še vse ostale zaslužne za odkrivanje novih rovov Čaganke.

V soboto so trije tečajniki opravili klubski izpit za jamarja pripravnika (Jošt Bukovec, Rok Cizerle in Lukas Lešnjak Pelko). V Stropnici pod budnim očesom inštruktorjev Mitje Remiha in Mihata Rukšeta, nad spretnostjo začetnikov na jamarskih lestvicah pa je bdel sam vodja jamarskega izobraževanja Jamarske zveze Slovenije. To je potrebno povedati tako, da se pohvalimo, da je naš inštruktor Klemen Mihalič tudi šef izobraževanja v JZS. V izvedbi izpita in postavitvah smeri pa so sodelovali še Nika Rukše, Erazem Šiler Hudoklin, Mateo Piljić, Neven Đurković, Jovana Rakić in Tanja Rukše.

Tečajniki in večja ekipa so po izpitih odšli še v Vodoravno jamo na Židovcu, Erazem in Jovana sta dopoldne odhitela v Jamo pod Žeželjcem, Pero in Erazem pa sta popoldne širila Jamo v Miklarjih. Ekipa v Vodoravni jami na Židovcu je v jami ugotavljala, da bi morala biti z njim Zvonka Janežič, ko pa so prišli na površje, je bila ta pred vhodom. Naša arheologinja je bila tam skupaj s Tjažem Zormanom iz JD Carnium Kranj, s katerim sta pregledovala arheološko zanimive jame na Poljanski gori. Je pa bilo z Zvonko v stilu reka »mi o njej, ona pa pred jamo!«

Da so vsi medvedi še na Poljanski gori pa je ugotovila družina Dominika Zagorca. Ob prihodu so namreč iz avtomobila opazili medveda, Dominikova žena Svetlana pa se je kasneje »hvalila«, kako ji je Dominik obljubil, da jo bo iz Rusije pripeljal v civilizacijo, sedaj pa je z njim na Poljanski gori. Pa je bila kljub medvedu zadovoljna, še bolj pa njuna hčerka Olivia, pa tudi tašča je bila videti kar zadovoljna. Ko so prišli, so imeli od križišča do tabora odličnega vodiča, saj jim je pot pokazal kar šestletni Marcel Tomšič. Ta je potem nekaj ur v avtu razmišljal o tem, da mora pred takšnim podvigom prej vendarle seznaniti očeta Anžeta, da ga ne bo skrbelo, v kateri brlog je izginil.

Delovna pa je bila tudi nedelja. Nika, Erazem, Petra, Jovana in Timotej so šli v Dvojno katedralo, čudovito 60 metrov globoko brezno z dvema vhodoma.

Naj pa nekaj besed namenimo še našim trem tečajnikom in spremljajoči ekipi. Letos je tečaj prvič vodil Mitja Remih, ki se je odlično izkazal. Je pa Klemen Mihalič samo šolanje vedno izvajal skupaj z drugimi inštruktorji, med katerimi je bil tudi Mitja, vseeno pa je vodenje tečaja in predvsem usposabljanje v steni vendarle zahtevno delo. Je pa Mitja poleg tega, podobno kot Klemen, zelo dosleden. Ob vsem tem pri šolanju sodelujejo različni reševalci in najboljši jamarji kluba.

Klemen konec maja odhaja za dalj časa v tujino, v klubu smo njegovo odsotnost že nekako nadomestili, bodo pa zaradi njegovega odhoda imeli na JZS več težav z iskanjem prave osebe za vodenje izobraževalne službe in s tem tudi izvedbe izpitov za jamarje pripravnike in jamarje.

Saj smo bili veliko v jamah, naša baza in ognjišče poleg nje pa se je spet izkazala, tako kot mi vsi skupaj. Smo dokazali, da v klubu gojimo jamarstvo, ki ni le plezanje po globokih in blatnih jamah, ampak tudi druženje prijateljev …