Dva polčasa v Velikem vrhu

Po dolgem času sem bil spet v akciji na "domačem terenu". Letošnjo zimo sem v okolici Rdečega kala (Veliki vrh) našel nekaj dihalnikov, ki so se mi zdeli zanimivi. Enega sva že odprla z Dragom kmalu po odkritju. Ker me ni bila ravno volja cel dan kopati ali kaj podobnega, sem se kar sam v nedeljo dopoldne odpravil pogledat pihajočo polšno.

Bila je še tam, kjer sem jo letos pozimi nazadnje našel. Nihče je ni hotel odkopati... No, bom pa sam, če že ne gre drugače. V uri in pol kopanja in razbijanja kamnov, ki so zapirali vhod, mi ga je uspelo razširiti na primerne dimenzije. Za v jamo nisem imel opreme, za domov na kosilo je bilo pa še prezgodaj. Poklical sem Toma in Draga, če bi se mi po kosilu pridružila pri ogledu. Tom je nekako našel čas, Drago pa zaradi poškodbe kolena ni mogel.

Po kosilu sva se s Tomom odpravila na ogled in meritve. Vhodno brezence je bilo globoko dobrih 10 m, nadaljevalo pa se je v smeri nekako zahod-vzhod po lokalnem prelomu. Sprva je bilo kar zanimivo, a se je jama na obe stani ožala in zapirala. Tudi prepih z vhoda se je potuhnil. Tom je više našel prehod na drugo stran ene od ožin, žal pa je na drugi strani po nekaj metrih še hujša ožina.

Navkljub končanju jame sva bila kar nekako zadovoljna, saj tudi pričakovanja niso bila prevelika. Skupna višinska razlika znaša dobrih 12 m, poligona pa je za dobrih 25 m.

V iskanju nove stometrce (sicer na trebanjski strani) sva se trudila Jože Tomšič in Andrej Gašperič.