Iz klubskega arhiva: Brezno Cinkov križ [1]

Reportaža

Globlje ni bil v Novem mestu še nihče

»Alooo!«

»Jaaa! Kaj jeee?«

»Na dnu seeem! Pridi doool!«

»Okeeeej!«

Trzljaji vrvi, ki je napeta poleg mene, so se že zdavnaj umirili. To pomeni, da se je Tomaž že izpel iz vrvi, se razgledal po dvorani ter poiskal primerno zavetišče pred morebitnim padajočim kamenjem, sigo ali blatom, ki bi ga jaz lahko sprožil. Zategnem si plezalni pas, pregledam, ali so vponke pravilno privite, povečam dotok vode v karbidovko, da se medla lučka na čeladi nenadoma poveča v soliden plamenček, ki oddaja dovolj svetlobe, da se brez strahu začnem prerivati skozi razpoko, ki sem jo pred tem eno uro širil, kajti odkrili smo nadaljevanje - ozko špranjo, skozi katero je bilo čutiti močan prepih. Razpoko oziroma ožino smo širili, dokler ni bila primerna za spust v neznane globine Kočevskega Roga. Ko se na popkovini rutinsko vpenjam na nosilno vrv, začutim v mišicah nekakšno negotovost. Končno sem le na robu 90-metrskega brezna, v katerem ni bil še nihče in ki nam zopet ponuja tisto, za kar nas pravzaprav vleče v podzemlje: odkriti nekaj novega, neznanega ter videti še tisti košček sveta izza prvega vogala. Ponuja nam priložnost, da snamemo drobno tančico, ki zakriva košček obraza matere Zemlje.

Luč je dobra, blata ni preveč, zato je vrv čista, desonder dobro deluje. V sunkih se odrivam od stene ter drvim v globino. Vsak odriv pomeni, da sem štiri metre globlje. Tako hudičevo čudovit je občutek, ko praktično lebdiš v zraku, pripet si le na 10-milimetrsko vrv, ki je v dvorani večjih dimenzij videti kot drobna pajkova nit. In ta pajkova nit nam pomeni življenje. Edina vez s soncem je. Zato jo toliko bolj varujemo, kajti ena sama je.

Na vmesnem pritrdišču sem. Občutek zanesljivosti se mi je že razlil v vsako mišico telesa. Opravim rutinske poteze: vpnem se v pritrdiščno vponko, vpnem ročno zavoro na vrv, na kateri visim, izpnem desonder ter ga vpnem na vrv pod pritrdiščem, ki zopet teče v neznano. Dna še ne vidim. Ja, Tomaž pred mano je tukaj našel zanimivo rešitev za vmesno pritrdišče. Zvezal je nekaj »gurten« tako, da je znižal lego pritrdiščne vponke ter s tem omogočil vrvi, da visi v popolni navpičnici. S tem se vrv v nobeni točki ne dotika stene. Tako je v veliki meri zmanjšana verjetnost, da bi se vrv drgnila ob ostre skale s s čimer bi se poškodovala. S poškodbo bi bila njena nosilnost seveda manjša, kar bi lahko bilo ob morebitnem padcu v globino odločilno. Pa še nekaj: vrhunske vrvi so tudi drage.

Že vidim lučko na dnu. Ta lučka vnese toplino v srce, čudovit občutek, da nisi sam, da je tu še nekdo, ki želi podobno, kateremu se misli gibljejo v isto smer.

Še čez tole melišče stopim, kjer se je treba še enkrat prepeti, še kakšnih 20 metrov skozi zrak in na dnu sem. Po najini oceni okoli 200 metrov pod vhodom v brezno. In kaj sedaj na dnu?

Tomaž me je počakal, da bi nadaljevala skupaj. Dvoranica na dnu je široka 3 x 4 metre. V enem kotu je luža, kar pomeni, da ob vrnitvi ne bo težav z vodo. Okoli naju so visoke stene, le eno okno se odpira v steni. Poleg okna je na dnu še ožina. Najprej se odločiva za raziskavo ožine. Suha je. Zemlja, ki jo je voda dolga stoletja spirala na dno, je zelo zbita. Voda pa si je za svojo večno potovanje v smeri središča Zemlje očitno izbrala drugo pot.

Prijatelju žari obraz. Navdušenja ne skriva.

»Malecki, v vodoravnem delu sva. Naprej gre! Madona, kaj če prideva v Toplicah ven?«

Molčim. Preveč sem napet. Plaziva se po plitvem rovu, ki ima zelo dobro lastnost - namreč to, da je suh.

Hudiča! Neee! Rov se konča! Blato, ki se je stoletja stekalo v ta požiralnik, ga je postopoma popolnoma zamašilo. Voda si je poiskala drugo pot v globine, blato v rovu pa se je sčasoma posušilo. No, v tem delu brezna nadaljevanja ne bo. Nekaj upanja na uspeh nama daje še omenjeno okno višje v steni. Vrneva se torej v glavno dvoranico na dnu brezna ter poskušava drugje. Na vsej steni ni primernega mesta za pritrdišče vrvi, zato si uredim stojišče ter varujem Tomaža, ki prosto prodira skozi okno po suhi, poševni ožini, ki je oblita s sigo. Ustavi se pred previsom. Še vedno ne najde primernega pritrdišča, zato pač tvega ter nadaljuje spust.

»Ej, kaže, da sem na dnu ožine. Nadaljevanja ni videti!«

S karbidom bo šlo bolj na tesno

Uh, kako sovražim te besede: »na dnu sem; nadaljevanja ni videti; prepiha ni; konec je, naprej ne gre« ter podobne. Ker hočem biti na najnižji točki brezna tudi sam, se spustim do Tomaža. Res je! Pogleda levo in desno nista navdušujoča. Le en kamin proti koncu ožine nama še daje upanje. Že se začenjam vzpenjati, pa kmalu trezno premislim: kline in kladivo sva pustila nekje višje, »gurten« nama je zmanjkalo, vrvi za varovanje pa nimava. Bolje, da ne izzivam. Za danes nama je narava dovolj široko odprla mošnjo, v kateri so njene skrivnosti. V vsakem primeru bomo šli ponovno v jamo. Treba jo bo izmeriti, narisati ter pregledati vsak njen kotiček zaradi morebitnega nadaljevanja ...

Vzpneva se nazaj do luže ter se začneva pripravljati na vzpon. Kakšne štiri ure smo že na delu v tej temi pri temperaturi okoli 8 °C. Luč mi komaj še gori. Verjetno mi v karbidovki zmanjkuje vode. Nalijem vodo, saj je luža dovolj globoka. Očistim še notranjost karbidke ter izločim ostanke izgorelega karbida. Madona, s karbidom bo šlo pa danes na tesno! Dvomim, če ga bo dovolj do vrha.

Tomaž se strinja, da prvi začnem vzpon, čeprav sem kot drugi prišel na dno. Mu bom morda pomagal, da bo laže prišel skozi gornjo ožino. Pregledam, ali so pripomočki za vzpon na svojem mestu, zategnem pas, vpnem nožno in prsno prižemo ter vklopim »avtomat za vzpenjanje«. Tako pravimo ritmičnemu dvigovanju obeh rok, s katerima po vrvi dvigujemo prižemo, jo obremenimo ter se s pomočjo obeh nog, ki ju imamo v stopni zanki, dvignemo. Dvigajoče telo hkrati dvigne tudi prsno prižemo, ki je pripeta na na pasu ob prsih. Prižeme imajo lastnost, da vpete na vrvi lahko potiskamo le v eno smer, v nasprotno pa ni mogoče, ker kovinski zobci zagrabijo vrv, s čimer ji preprečijo, da bi drsela skozi prižemo. Na ta način si vpet s plezalnim pasom in prižemama na vrv, po kateri se postopoma dviguješ. Dvigneš eno prižemo, obremeniš mišice, dvigneš spet drugo prižemo in že si 30 do 40 cm više na vrvi. In tako naprej, vse do vrha. Vmesno prepenjanje mi ne dela preglavic, zaupam svojim rokam ter dokaj hitro premagam 90 metrsko steno. Še skozi ožino na vrhu te vertikale se moram stlačiti, pa bo! Ob tem mi je zelo dobrodošla Ivanova pomoč, ki je tačas vseskozi potrpežljivo čakal, če bo komu od naju potrebna pomoč. Ves zasopel ter preznojen zavpijem v ožino proti dnu:

»Tomaaaž. Prostooo!«

»Okeeej! Vzpenjam seee!« nedoločeno odmeva od skal, vendar kljub temu vem, da je Tomaž razumel moj klic.

S tem ko sem priplezal v majhno dvoranico na globini 125 metrov, sem dal dovoljenje Ivanu, da se lahko vzpne stopnjo nad mano, ter hkrati Tomažu, ki je ostal na dnu, da se lahko vzpne do mene, ker na isti vrvi lahko visi le en jamar. 

Ivan je bil že pripravljen za vzpon do naslednje stopnje, kjer še vedno čaka Robert. Ostal je namreč v vhodni vertikali, da bi nudil pomoč ob vračanju skozi zahtevno štirimetrsko ožino. Sladkal sem se s čokolado, ki mi jo je prihranil Ivan, ter ob tem lovil sapo. Ivan je na stropu dvoranice deset metrov nad mano bentil, sopihal ter na kup klical vse vrage sveta. Ne vem sicer, kako se je splazil skozi, vem le to, da mi je na glavo kar naprej prožil zemljo ter prod, ko je z nogama iskal najmanjšo možno oporo, ki bi mu omogočila, da bi se prebil skozi ožino v stropu dvoranice. No, Ivč ne bi bil Ivč, če se ne bi rešil sam in sicer za ceno ene hlačnice kombinezona, ki je ostala v ožini.

S 100 metri vrvi na hrbtu

Medtem je Tomaž že prisopihal do mene, kar je pomenilo, da z vzponom lahko nadaljujem tudi sam. In res ni bilo lahko. Uporabiti sem moral vse znanje, da sem se splazil skozi. Pri tem sem moral celo sneti zaščitno čelado ter odpeti vse dele opreme, ki jih za vzpon nisem rabil. Vso kramo sem navezal na vrv, ki jo je Ivč skozi ožino potegnil više. Robert je bil medtem že tik pod vrhom vhodnega brezna, kmalu za njim je poslednjih 117 metrov začel premagovati še Ivč, sam pa sem čakal na Tomaža, ki je preklinjal v ožini pod mano. S čelado ni šlo. Slekel je plezalni pas, da sem ga varoval le s pomožno vrvjo. Šele ko je slekel tudi kombinezon, mu je uspelo, da se je rešil dvajsetminutnega objema dveh sten. Ko sva se oba oddahnila ter končno zravnala hrbte na dnu vhodne vertikale, je bil Ivč že zunaj brezna. Ja, precej časa smo se mudili v tej ožini. Pa kaj, ko smo jo razširili le toliko, kolikor je bilo treba, da smo splezali skozi. Kako bo šlo nazaj, niti nismo razmišljali - le Robert je ostal tostran ožine, da bi po potrebi nudil pomoč ob vračanju.

V jami smo že kakšnih šest ur, razen čokolade nismo ničesar zaužili, kovinska vojaška čutara pa se je preveč ohladila, da bi bil čaj primeren za pitje, saj sva bila še vedno razgreta. Vode imam torej dovolj, karbid ...? Ja, pred vzponom moram še dodati še karbid. Že prejšnjič sem ga shranil v plastični posodi, da bo pri roki, če komu od ekipe ne bo zadostoval za vzpon do vrha.

»Vsi hudiči, kje je karbid?« zabentim.

Tudi Tomažev pogled mi pravi, da bi moral biti karbid tu nekje notri. Toda »če ni, še vojska ne vzame«, pravi pregovor. Le kdo si je vzel večjo porcijo, kot mu pripada? Morda pa me je občutek varal, ko sem mislil, da bo škatlica karbida v sili za vse dovolj. Tako ali drugače - v breznu bom ostal brez luči! Ne smem izgubljati časa, samo ven, ven moram, in to čim hitreje, mi je vrtalo po glavi. Na hrbet si naložim 100 metrov rezervne vrvi, ki jo je treba odnesti ven, vzamem še nekaj klinov, merilni komplet, kladivo, pa še kramp, s katerim smo širili ožino. Kar konkretno breme. Vpnem se na vrv ter vklopim »avtomat za vzpenjanje«. Deset, petnajst metrov je že pod mano, ko me Tomaž opomni:

»Ti, nekam slabo luč imaš.«

»Ja, kaže, da crkuje.«

Potipam vročo karbidovko ter jo stresem. S tem naj bi povečal dotok vode na karbid, posledica bi morala biti burnejša kemijska reakcija, s tem več proizvedenega acetilena in posledično tudi večji plamenček na gorilniku, ki je pritrjen na čeladi. Toda to je bila poteza v trenutku, ko človek niti ne ve, kaj bi pametnega ukrenil. Poteza, storjena v strahu. No, še tisti borni plamenček je ugasnil. Nobene vžigalice mi niso več pomagale. Prekleto, le kdaj bom zamenjal to mehko smučarsko čelado z doma narejenim gorilnikom za novo, sodobno in varno, na kateri bi le zasukal gumb in električna iskra bi prižgala lučko. Sveto sklenem, da brez nove čelade s piezzoelektričnim vžigom ne grem več globlje kot deset metrov. 

Visim na vrvi sredi dvorane v vhodnem breznu, tema je, ničesar ne vidim, rezervni vžigalnik sem izgubil in ne vem, kaj bi. Strah me je.

Izredno stanje v centru za ravnotežje

Le kaj me je pripeljalo tega hladnega drugojanuarskega dne sem gor, na hrib, v kraljestvo medvedov? Prav gotovo je že večer. Mislim, daje zunaj celo zvezdna noč. Kako lepo bi bilo v topli sobi kramljati s prijatelji ali poslušati glasbo. Lahko bi delali še tisoč drugih stvari, ki nas zanimajo, pa smo si izbrali ravno to nevarno lazenje po skalah, sigi in blatu. Le čemu? - slišim marsikdaj. Hej, oprostite, saj vam ne znam odgovoriti. Vem le eno: vleče nas v notranjost, v osrčje Zemlje. Vleče nas razdevičenje golih skal ali pa iskanje čudovitih sigastih tvorb. Neizmerna je moč, ki nas vabi v podzemno okolje, kjer nikdar ne posije sonce in kamor še ni stopila človeška noga. Vleče nas videti nekaj, česar človeško oko še ni videlo. Le drobne jamske živalce in pa netopirji so tu življenje. Vse ostalo je tako resnično mrtvo. Pa vendar, kadar plezam, imam občutek, da kamen oživi ter mi na nek način više - meter za metrom.

Odločiti se moram: ali bom sestopil do Tomaža ali pa bom tvegal in se v popolni temi vzpel do vrha. V prvem primeru bi najprej izplezal Tomaž ter mi potem nekako prinesel rezervni karbid. V tem primeru bi se zato moral ponovno spustiti do mene. Ne, nikakor! Nobenih variant nočem - zavlačevanje tu ni dobrodošlo. Nadaljeval bom, dokler bo le šlo. Upam le, da se bom na pritrdišču pri prepenjanju dobro znašel.

Žimarim proti vrhu. Vrv se vrti okoli svoje osi in ker sem v popolni temi, me občutek ravnotežja zelo vara. V centru za ravnotežje v mojih možganih sedaj prav gotovo vlada izredno stanje.

Prižimarim do vozla, ker sta sredi brezna štukani dve vrvi. »Brez naglice pri prepenjanju!« To si vseskozi ponavljam. Globoko vdahnem, z rokama se potegnem više in nato popustim. Prsna prižema je zagrabila, izpnem ročno prižemo ter jo vpnem na vrv nad vozlom, se zopet dvignem z rokama ter enako storim še s prsno prižemo. Glej, glej, prav v redu je šlo! Pridobivam samozavest. Zažvižgam si melodijo in nato še eno, medtem pa se počasi in vztrajno vzpenjam. Saj gre ...

Z zvezdami bi bilo vse še lepše

Na točki, ki jo imenujemo Okno, imam težave, saj se vzpenjam ob steni, ki je pred sabo ne vidim, občutim pa trdo sigo na svoji čeljusti, ker sem pač izgubil ravnotežje ter »poljubil« skalno steno. Tudi čez kratko melišče hodim negotovo. Takšna je pač hoja v temi, v breznu pa je še toliko težja. Vpnem se na vrv nad pritrdiščem, ko zaslišim Tomaža na dnu:

»Malecki, kako gre?«

»Še sem med živimi!«

»A boš šel do vrha?«

»Bom poskušal!«

Kaj več med vzpenjanjem ne govorimo. Škoda časa, pa še besede težko razločim, ker se zvok odbija od sten. Pogovor izzveni kakor kričanje v praznem vodnjaku. Kakofonija!

»Malecki, a grem lahko za tabo?«

»Lahko, sem že čez melišče.«

»A boš pazil na kamne?«

»Bom, kolikor bom pač mogel brez luči.«

Te besede vsebujejo veliko prijateljstva. Sožitja ter medsebojne pripadnosti ne znam opisati, pomembneje je, da ga čutim. In ta občutek je motiv, ki nas vodi preko vseh ovir. V mojem primeru vliva moč v mišice, da lahko rinem proti vrhu. Pazim naj, da ne bom sprožil kakšnega kamna, ki bi prijatelja niže lahko poškodoval? Seveda bom pazil, na Tomaža še toliko bolj - ženo in hčerko ima doma.

Pri naslednjem prepenjanju sem imel težave. V temi sem v prsno prižemo vpel napačno vrv in preden sem spoznal napako, sem se že zapletel v vrvi. Počasi sem otipaval tehnične pripomočke na plezalnem pasu ter si v temi skušal zapomniti njihov položaj. Vrv se je nasukala okoli svoje osi. Včasih ima človek premalo rok, da bi lahko opravil vse delo, ki ga čaka, ali pa da bi kontroliral svoj položaj. Naj bo rešitev še tako preprosta, tokrat sem jo uporabil prvič. Z blatom zamazano vrv sem vtaknil med zobe, da sem imel prosto levo roko in nekako razvozlal situacijo. Ja, če je treba, se človek v nerodni situaciji vedno znajde.

Še nekaj metrov, pa bom prižimaril do debla, ki so ga v brezno prav gotovo vrgle bistre glave. Samo da doni v breznu, ko se debla odbijajo od sten, pa so srečne! Kako srečne in prazne hkrati se niti ne zavedajo. Jamarjem takšna debla, zagozdena v vertikalnih delih jame, pomenijo smrtno nevarnost. In ta črna, težka in mokra gmota nad mano s svojo skrito energijo preži kakor ujeda na svoj plen.

Deblo je ostalo na svojem mestu. Nisem ga sprožil na dno. Tako je prav, previden je treba biti, saj je spodaj še Tomaž.

»Ej, a je spodaj še kdo živ?« slišim vpiti Ivča kakšnih dvajset metrov nad sabo.

»Več luči!« zavpijem nazaj in res sta Ivan in Robert na rob brezna postavila čelado s prižgano lučjo. Toplo mi postaja pri srcu, čeprav je zunaj čutiti krepak januarski mraz. Droben plamenček, ki ga vidim nad sabo, mi pospešeno vliva moč v organizem, čudovit je občutek zmagovalca. Zmagovalca nad kom ali čim? Nad naravo? Nikakor, saj nje ni treba premagovati, njo je treba spoštovati in jo občudovati. Danes je del mojega jaza, ki pravi »pojdi«, zopet premagal drugi del, ki pravi »stoj«.

Izpnem se z vrvi ter zravnam hrbet. Zares je zunaj mraz, najraje bi odšel do našega kombija na čaj, vendar moram počakati še Tomaža. Saj bo kmalu zunaj. Škoda le, da ni zvezdna noč. Lep trenutek mojega življenja bi bil v zvezni noči še za odtenek lepši.

Zapis je nastal, ko so Robert Bučar, Ivan Lukšič, Tomaž Bukovec in Marko Pršina (vsi člani Jamarskega kluba Vinko Paderšič-Batreja, Novo mesto) 2. januarja 1986 prodrli v najgloblje brezno v občini Novo mesto - v preko 200 metrov globoko Brezno pri Cink Križu na Kočevskem Rogu.

Opombe

• Popkovina je do enega metra dolga vrv s premerom 9-10 mm, ki je z vozlom vpeta na plezalni sedež in je vez med plezalnim sedežem in pritrdiščem v steni - npr. klinom. Popkovina se imenuje zato, ker je na plezalni pas vpeta v višini plezalčevega popka.

• Desonder ali slovensko »kolutna vrvna zavora« je pripomoček za varno spuščanje po vrvi. Vrv je vpeta med dva koluta, ki vrv stiskata ali sproščata, tako da vrv s poljubno hitrostjo polzi skozi napravo ter s tem omogoča spuščanje jamarja.

• Gurtna ali cevasti trak je pletena iz zelo močnega materiala, da se ob stiku z ostrimi skalami ne poškoduje oziroma natrga. Gurtno ovijemo npr. okoli skalnega roglja, nanjo vpnemo vponko (karabin), na vponko pa z vozlom vpnemo vrv. Vse to delamo na način, da se vrv v nobeni točki ne dotika stene. Če je gurtna poškodovana, jo zamenjamo, 100 metrov vrvi pa je težje zamenjati.

____________________

Opomba urednika:

Pričujoči prispevek smo objavili, ker menimo, da nekako sodi v sklop aktualnih dogajanj v breznu Cink križ. Pozoren bralec bo med vrsticami zagotovo razbral »duh časa« iz klubskega obdobja pionirskih osvajanj brezen s pomočjo vrvne tehnike. Med drugim so opisane tudi težave v ožinah, ki še za današnje raziskovalce predstavljajo trd oreh. Po opravljenih meritvah se je izkazalo, da je brezno globoko 185 m. S to globino je bilo kar 40 let najgloblje brezno na Kočevskem Rogu.

Prispevek je bil objavljen v Prilogi Dolenjskega lista, let. 37, št. 11, str. 13 z datumom 13. marec 1986. Opis tega mogočnega brezna najdete tukaj.