Jama besnih krav

Neko nedeljo popoldne, ko večina prede na svojih najljubših ležiščih, sem se odpravil v Zijalo (drugo povirje Temenice) raziskovat teren. Bil sem še kar uspešen in našel sem nekaj polšen ter eno odprtino. "Wow, pa te imam", zelo vesel in poln ponosa sporočam mirnopeškim jamarjem veselo novico, da imamo malo manjšo Postojnsko jamo. Takoj organiziram akcijo, vendar ni bilo uspeha, kot bi si želel - kolegi nikakor niso imeli časa (baje razsaja en nov virus, ki jemlje čas ...). No, le dobim enega, legendo Anžeta. Polna opreme (kladiva, špice, piva ...), se odpraviva širit ožino.

Po nekaj zamahih ugotoviva, da le ne bo kaj velikega - medtem se nama pridruži še Matic - in nama vliva prepotrebno upanje, na koncu moči se pridruži še večja legenda Tom in takoj se zmenimo za naslednji dan. Zjutraj smo se dobili - nas trojica optimistov, ki smo se pogumno prebili mimo krav, ki so nas kar malo čudno gledale (ampak so nas spustile mimo). Medtem ko smo širili (Tom kot glavni strojnik), smo prišli do presenečenja - med kamni in zemljo so se skrivali različni ostanki kosti (divjega prašiča, medveda, geparda, jetija,  ...?)

Super, če že jama ni velika, ima gotovo vsaj arheološko vrednost.  Nič od tega, navadne kosti! No, z Anžetom sva hodila še naprej poglabljat jamo - iz začetnega pol metra sva prišla na dva in pol oziroma tri metre. Tisti ponos na začetku je že nekam šel (sumim na virus), vendar se ne damo: tej jami bomo prišli do dna, pa tudi če bo treba še dva kubika ali več ven zmetat'!

V akciji smo nastopali: Anže Tomšič, Jože Tomšič, podpornik Matic Jaklič, sprehajalec Andrej Gašperič in moja malenkost Drago Primc.

PS 1:  Verjetno se sprašujete, zakaj Jama besnih krav. Pot do jame je zelo nevarna in moraš zelo hitro teči, da te ne zbijejo po tleh (spominja me na tek pred biki v Pamploni).

PS 2: Kopati pa smo mirnopečani že itak vajeni.