Jamarjenje nad Semičem

V nedeljo, 14. decembra 2014, smo se nekako na hitro (kot ponavadi) odločili, da gremo malo po svetu. Po pogovoru z Urošem sva se spomnila na stare grehe in nove zadeve raje prepustila prihodnjemu letu. Pridružil se nama je še Vili. Odprli smo delovišče na Vimolu nad Semičem. Tam smo v preteklosti že delali in našli oz. odprli nekaj vhodov. Ta pa je čakal skrit med mladim drevjem, dobro zakrit in viden le od blizu. Dokler nisem prišel v vrtačo in pokazal vhoda sta kolega kar nekaj časa neuspešno hodila naokoli.

Vhod je imel spodmolast značaj, spominjal je na običajen podgorjanski izvir brez vode. Štanga je zaropotala, kramp pokopal, nekajkrat obrnili muziko in čez pol ure smo bili že v prvem prostoru. Ta je majhen, razpoka gre levo, desno, pod vhodom je prostor nizek. Pajkov pa nešteto. V kotu kamniti zob zapira prehod v meander, lepo spran, vidne fasete. Macola, akcija, pademo čez, na desno se odpre dvorana, lepo zasigana, voda lepo polzi po zasiganih stenah. Pajkov na milijone, naslonim se na steno, pogledam, polno pajkov gomazi od čelade do škornjev.

Gremo za najnižjo točko, kjer se prostor pod kopo konča. Na sredi dvorane za lepimi kapniki pa spet nadaljevanje, lepo pade kamen dol, zabobni na tanko, kot da pade na sigasto polico. Tokratni poskus preboja z macolo ni bil uspešen, bomo morali priti z vrtalnikom. Razbijanje pa ni slabo, če imaš ob sebi Vilija, takšne štose poka, da so še pajki zbežali, ker se niso mogli več smejat.

Imeli smo še nekaj časa in smo šli pogledat brezno v Kurbine drage pri Planini. Vili je spet prakticiral lestvice, Uroš pa se je spustil do nadaljevanja, da si pogleda stanje podora in blata. Nadaljevanje je tudi pod podorom, ampak pod težkimi majavimi kamenjem ni ravno zimzeleno. Bo pa šlo, vsaj mislim, čez čep ilovice, vendar smer ni prava in bomo glede na teren kmalu zunaj.

Jamarili smo Uroš Mervič, Vili Turk in Anton Tramte.