Jamarski tečaj 2026 - do jezera v Kaščici

Poročilo z včerajšnjega spusta v Kaščico pišem s hladnim obkladkom na kolenu leve noge, ki iztegnjena počiva na pručki. Ampak moja nerodna brca v skalo niti ni najbolj edinstven spomin našega najbolj resnega tečajniškega spusta do sedaj.

Tečajniki (trio Lukas / Rok / Jošt) smo se do jame nad Črnomljem prebili do minute natančno. V primerjavi z drugimi akcijami je bilo tokrat manj ljudi, manjši je bil vhod v jamo, manj prostora se je ponujalo ob jami. Štirinajst dni nazaj smo bili v Stropnici, ki je bila zaradi bližine bivaka ob Čaganki zelo festivalsko-taborniška, prav tako prvi spust v Malisnico nad Mirno Pečjo. Na obeh akcijah je bilo veliko jamarjev, pa kakšen jamar v običajnih človeških oblačilih, opremljenih je bilo veliko smeri, pa še ogenj smo kurili. Tokrat pa vse bolj utečeno in »resno,« še g. vodja izobraževanja se je prvič pojavil v rdečem kombinezonu in ne oranžnem reševalskem, kar sem razumel kot diskreten poklon našemu napredku. Vzdušje je bilo prijetno. Kaže, da se tečajniki uspešno socializiramo v jamarske vrste in smo si vsi že bolj domači.

Kaščica je »taprava« jama – s konkretnim breznom, z večno temo, jamskim okrasjem, nenavadnimi živalmi in zloveščimi sencami. Ima prijetne, skoraj šolske odseke in tudi zoprne prehode, kjer se sprašuješ o smislu plezanja v blatnih škornjih po mokrih skalah, z opasanimi petimi kilami železnine in še čim nepotrebnim v mali prasuljici, ki prav tako binglja s pasu. Tako nekoliko bolj obsežno gibanje po jami nam je (vsaj meni) precej zahtevna novost, pa se nimam za hudo nespretnega. Skala je mokra, okolje neznano, težišče nepravilno, nekaj izkušenih oči te spremlja spredaj in nekaj te jih prebada od zadaj. Koristno za kakšen nasvet in občutek varnosti, ne najbolj dobrodošlo, če te muči trema ali si občutljiv glede pričakovanj. Do dna jame smo se vseeno prebili relativno gladko, vse do -110 metrov. Naredili smo par gasilskih fotografij, občudovali sigasto kupolo in kapnike ter skušali precej neuspešno razumeti neskončni časovni raztežaj, ki ga vidiš v jami na lastne oči. Nemogoče!

Spodobi se, da tečajniki upravičimo svoje ime. Tako inštruktorji vidijo, da so še kako potrebni, pa še urijo se lahko v potrpljenju in obvladovanju. Tokrat smo tečajniki vsak zase pokazali, da v jamah le še nismo povsem domači; da nam oči še ne bodo zakrnele, da rovov še ne kopljemo z rokami in da naša koža včasih še vidi sonce.

Meni je pri malomarnem sestopu uspelo s kolenom konkretno udariti v skalo. Nič hujšega se mi ni zdelo, vsaj dokler me ni danes zjutraj presenetila konkretna oteklina in povsem trd sklep. Sanacija poteka. Tudi Rok je lepo prikazal, kako je tečajniku ideja stropa v naravnem okolju lahko nerazumljiva. Z glavo (čelado) je res mojstrsko odbil kapnik spoštljive starosti, čeprav v zagovor velja omeniti, da suh štrcelj res ni bil najlepši primerek jamskega okrasja. Če to kaj šteje. Ampak to pač ni še nič, vrhunec tečajniških anekdot bo v prihajajočih letih verjetno Lukasovo suvereno prečenje romantičnega jezerca na globini sto metrov. Pogumno se je petelinil in korakal do pasu v vodi - ravno prav komično je parodiral naše delikatno plazenje po ozki polici dva metra višje.

Kaj se je zgodilo na zadnjem koraku, ne vem. Privilegij pričevanja z lastnimi očmi sta imela samo Mič in Mateo, ostali smo hkrati slišali pljuske, vpitje, smeh in nešteto odmevov. Lukasa je tik pred bregom očitno presenetil spolzek klanec, čofnil je v vodo in je verjetno malo popil, Mateo in Mič pa sta nepričakovano ustvarila topel spomin, s katerim si lahko v težkih trenutkih do konca življenja ogrejeta srce.

Spoznavam, da jamarstvo niso samo jame, ampak tudi druženje. Kar sicer ni neka pogruntavščina, čeprav mislim, da to vseeno ni najbolj družabna dejavnost pod soncem (ha!). Konec koncev se v jamah zbirajo umazanije željni ljudje, ki takole sredi prebujajoče pomladi namesto na nedeljske piknike rinejo v temne jame, kamor si veliko ljudi niti ne želi, še manj pa jih ima potrebno znanje. Zanimivi pobegi; mislim, da si jih aktualni tečajniki želimo še.

Na tem mestu še zahvala vsem dosedanjim in bodočim spremljevalcem in spremljevalkam, ki so me in me še bodo spremljali na vrvi in skrbeli za mojo varnost – hvala.