Jamarski tečaj 2026 - od vertikale do klobas

Člani Jamarskega kluba Novo mesto se posebej radi pohvalimo z zelo uspešnimi (tudi glede udeležbe) vsakoletnimi jamarskimi tečaji. Letos se je ta številka od prvega dne pa do nekaj dni nazaj stalno spreminjala, saj imamo trenutno dva tečajnika (Jošta in Lukasa). Kot zelo resen pa se je prijavil tudi Rok, ki mu je naš novi izobraževalni šef in predvsem sveže pečeni inštruktor jamarstva Mitja Remih, opravičil udeležbo na prvem »štrik« šolanju v Malisnici in to zato, ker je alpinist in je sveto obljubil, da bo to prinesel noter.

Po prvih treh vikendih šolanja poglejmo, kako vse skupaj poteka. Po spoznavnem srečanju smo šli v Jazbino, ki je že tradicionalni podzemni krst novih tečajnikov, prvi vikend v aprilu pa je bil še posebej pester. V petek je Jure Tičar tečajnikom spregovoril o terenskem delu in dokumentiranju jam, v nedeljo pa smo se podali v okoli 20 m globoko udornico Malisnica pri Mirni Peči. V petek je bila naša klubska soba skoraj premajhna, saj se je predavanja udeležilo deset članov (od inštruktorjev do začetnikov), ob pogledu na vse udeležence in dogajanje v Malisnici pa lahko vse člane našega kluba prevzame le velik ponos. Ampak po vrsti.

Jazbina pri Podturnu je ena izmed najdlje poznanih jam na osrednjem Dolenjskem. Omenjal jo je že Valvasor, grofje Auerspergi so jo leta 1867 spremenili v hladilnico piva za bližnji grad Soteska, registrirana pa je bila julija 1927. Jama je dolga 123 in globoka 39 m (zaradi leta 1990 odkritega stropnega brezna, ki vodi na površje). Brez tega je v bistvu vodoravna, vhodni rov je prostoren in širok, po 50 metrih pa se začne kalvarija v težko prehodnem erozijskem rovu, ki pa jamarje na koncu nagradi s prostorno dvorano.

Na prvem sestanku smo spoznali osnovne informacije o jamarstvu, opremi, varnosti in zgodovini kluba in se takoj spoznali z jamarskimi vozli in opremo. Vsi pa smo nestrpno čakali na obisk jame Jazbine. Najprej naju je predsednik kluba Zdravko Bučar seznanil z lestvicami, ki so jih jamarji nekoč uporabljali za spuščanje v globino. Sva se vzpenjala in spuščala ter potila na vse pretege, Bučar pa nama je razkril še temelj pomena šolanja uporabe lestvic. To je komunikacija in medsebojno zaupanje. Jamarju, ki te varuje, moraš namreč ves čas sporočati kaj delaš, da ima lahko varovalno vrv ves čas napeto.

Obisk jame je bil vrhunec našega spoznavanja jamarstva, ki ga še umetna inteligenca ne more bolje opisati. Če ji prepustiš ustvarjanje, napiše vse skupaj dolgočasno o stalagmitih, stalaktitih in ponvicah, pa še kakšnega netopirja doda. Pustost umetnega opisa toliko več pove o atraktivnem resničnem dogajanju, ki pa bi ga začetnik, ki to piše, raje morda celo izpustil. Saj je potrebno opisati, kako je, ko ti luč pade v razpoko, ko se moraš stlačiti skozi razpoko, za katero so vsi prepričani, s teboj na čelu, da ti ne bo uspelo, pa se le stlačiš. Če smo že ob prvem obisku dobili toliko »zanimivih zgodb iz jamarskih raziskovanj,« kaj nas šele čaka ...

Teden dni kasneje je najprej Jure Tičar v klubu govoril o terenskem delu in dokumentiranju jam, na veliko soboto pa smo odhiteli v Malisnico. Sva pa že v uvodu zapisala, da lahko ob pogledu na udeležence in dogajanje v Malisnici vse člane našega kluba prevzame velik ponos. Tam smo se zbrali: dva letošnja tečajnika, en jamarski veteran, ki je prišel na preverjanje svojega znanja in nove rame, dva jamarja, štirje kandidati za jamarja ter še eden, ki še razmišlja o tem, ter kar štirje inštruktorji in ena reševalka, ki je bila nepogrešljiva pri vaji snemanja poškodovanca z vrvi. Čisto mimogrede pa imamo v klubu še dva inštruktorja, ki pa tokrat v Malisnico nista prišla.

Kandidati za jamarje so šli skozi program za jamarja in so posebno pozornost namenili snemanju ponesrečenca z vrvi, izdelava pritrdišč s pomočjo fiksov jim ni predstavljala problema, je pa bilo drugače z izdelavo pritrdišč s pomočjo svedrovcev. »Prvič potrebuješ tudi do 20 minut za izdelavo enega samega, potem pa se »izvezbaš« in ga narediš prej kot v desetih minutah,« je razlagal Miha, ki je med vsemi inštruktorji verjetno nabil največ svedrovcev. Tudi zato, ker je jamar že od leta 1987.

Sta se pa izkazala tudi naša kandidata za jamarska pripravnika. Oba sta dvakrat premagala smer, resda od začetka z nekoliko več potu in negotovosti, se je pa že na daleč videlo, da zaupata vrvi in opremi in glede na stalno nadzorstvo inštruktorja ob spuščanju in dviganju, tudi vsem postopkom ob prehodih preko pritrdišč.

Zanimivo je, da smo člani JK Novo mesto verjetno prvi začeli s spremljanjem začetnikov v steni. Leta 1987 je v klub prišla večja skupina bodočih jamarjev iz Gabrja pod Gorjanci. Na prvi spust so odšli v neko brezno na Kočevskem Rogu, ki pa je bilo preveč krušljivo in se je potem jamar, ki jih je učil, odločil, da gredo v Veliko Vratnico pri Rdečem Kalu. Fantje pa so bili tako glasni, da jih ni mogel drugače utišati, kot da je vsakega posebej privezal nase in jih je spremljal čez pritrdišča (da so bili vsaj takrat tiho). Do dna so se potem lahko spustili sami. In jih je potem ob dvigu spet pričakal. Večino je imel privezano, ne pa tudi Miha Rukšeta, ki je bil tudi v tej skupini, saj je že takrat pozitivno odstopal. Miha je potem postal inštruktor in je ostalim jamarjem na Jamarski zvezi Slovenije predstavil naš način in ga je večina sprejela, saj ima po zaslugi te tehnike tečajnik  v steni večji občutek varnosti in samozavesti. Inštruktor pa zagotovo manj sivih las, kot bi jih lahko dobival, če bi tečajnika, ki morda ne obvlada vsega, gledal z vrha ali od spodaj navzgor.

Da pa smo ob prvem šolanju na vrvi dobilo toliko dogodivščin in zgodb ter vpogled v skupnost kluba, pa je poskrbel Marko Majhen, ki je na ognju pekel klobase in čevapčiče, mi vsi pa za klepet o dogodivščinah, izkušnjah in tudi prvih vtisih.

Udeleženci: Tomaž Bukovec, Jošt Bukovec, Jure Gačnik, Gašper Grubar, Davorin Klobučar, Lukas Lešnjak Pelko, Marko Majhen, Žiga Muhič, Mateo Piljić, Mitja Remih, Mihael Rukše, Tanja Rukše, Erazem Šiler Hudoklin, Damijan Šinigoj in Jure Tičar.