Jamarski tečaj 2026 - prvi pravi stik z vrvjo

»Evo, odločitev je padla!«, je bil vstopni stavek našega inštruktorja Mitje za vikend paket tečaj jamarstva, ki je bil moja vstopna točka v svet jamarstva.

V petek, 10. aprila 2026, smo se Mitja, Lukas in jaz skupaj peljali proti jamarskemu bivaku pri Čaganki. Med potjo je Mitja že nakazal, da prihajamo v svet jamarstva – s tablo črni močeril in zgodbami o raznih akcijah, ki so se dogajale in kot zgleda, se še bodo. Ko smo avto parkirali, je Mitja dejal: »Kr po tej vlaki pejte mal naprej, čez hribček, pa če bivaka ne vidite, ste šli predaleč. Pa zakurte ogenj!« Tečajniki Jošt, Lukas in jaz smo se spogledali in krenili. Seveda je bivak tam bil. Bilo je tako, kot so bile Mitjine inštrukcije, čeprav smo sprva mislili, da nas želi žejne peljati čez ocean.

Prispeli smo do bivaka, kjer nas je pričakal Tomaž Grdin z že zakurjenim ognjem. Ena kljukica narejena! Kmalu po uvodnem predavanju o fotografiranju jam, smo se odpravili proti jami, katere ime ni vedel nihče in v tistem trenutku nas to niti ni zanimalo. Zanimalo pa nas je, da se preizkusimo v fotografiranju jam. Seveda nas je Tomaž usmerjal in hkrati pustil proste roke, da si postavitev luči izbiramo sami. Čudovita uvertura v vikend! Kmalu za tem smo se odpravili nazaj proti bivaku, kjer smo pričakali jamarje ter inštruktorje, ki so za nas opremljali štiri plezalne smeri v Stropnici. Skupaj smo povečerjali ter se pozno ponoči odpravili spat.

Naslednje jutro smo se ob čivkanju ptic zbudili – eni bolj spočiti, drugi manj. Pojedli smo zajtrk, spili »kabelski kufe« in krenili proti Stropnici. Od tam naprej pa prvi spust po vrvi v globino 30 metrov. Mitja mi je pokazal osnove vrvne tehnike in opremo, ki sodi zraven. Kaj kmalu sem bil že pripet na vrvi in izvajal spust v globino. Na naslednjem pritrdišču je bil Mitja, ki me je skrbno opazoval in opozarjal na nepravilnosti in hkrati razložil, zakaj se nekaj izvaja tako, kot se mora. Skozi celoten prvi spust so jamarji že večer pred tem rekli: »Spomnite se na nas, ko boste na vrveh!« Šele takrat, ko sem bil na vrvi, mi je postalo jasno, kaj so želeli povedati. Pokazali so veščine, kako se izvajata spust ter plezanje preko vozla in kako se prepnemo preko pritrdišča.

V vsem tem času je bilo od jamarjev in inštruktorjev ogromno spodbud. Naslednji spust je bil že bolj suveren, a hkrati še vedno z ogromno previdnostjo. Do tal sem se pripeljal z Mihaelom Rukšetom, ki me je spremljal med drugim spustom in plezanjem navzgor. Po preplezani smeri sem dobil nalogo, da vadim manever plezanja in spusta. »In to ponovi desetkrat!« je rekel Miha. Zraven pride še Jošt, ki je moral opraviti enako nalogo.

Dan smo zaključili v bivaku, kjer nas je že čakala pojedina, za katero smo bili vsi hvaležni. Ob koncu smo vsi udeleženci izmenjali zaključne misli … Moje je zagotovo bila, da se vidimo naslednjič!

In kaj imata skupnega alpinistično plezanje in jamarstvo? Vrv, pa še ta je druga.