Kačna jama

Prišel je čas, ko smo si jamarji JKNM zaželeli obisk nekoliko drugačne jame od naših dolenjskih, predvsem manj blatne ter brez zahtevnih ožin. Največ zanimanja med mlajšo generacijo jamarjev je vzbudila Kačna jama, katere značilnost je mogočno 185 m globoko vhodno brezno, predvsem pa lepo zasigane dvorane in rovi velikih dimenzij ter podzemni tok Reke. Ker bi bolj primerno jamo težko predlagali, smo se kar na hitro dogovorili in po dolgem času ponovno organizirali malo bolj avanturističen klubski izlet.

Sprva sem planiral ogled jame do Peščene dvorane in Ogabnega jezera, nato pa se je na ekskurzijo prijavil še Andrej Hudnik, ki jamo bolj pozna in se ponudil kot vodič do Škocjanskega kanala, po katerem teče podzemni tok Reke. Število prijav na izlet je preseglo pričakovanja, na koncu jih je še nekaj odpovedalo, tako da je 10. junija v jutranjih urah proti Divači odbrzela ekipa enajstih jamarjev.

V jamo smo se začeli spuščati ob deveti uri, med tem nas je obiskal domačin Kristjan Rešaver, ki nas je postregel s pivom (za zaključek akcije) ter nekaj nasveti o varnem obisku Kačne jame. Opremljanje je potekalo dokaj hitro, predvsem zaradi pomoči Divaških jamarjev (celotna jama je opremljena z lepljenimi sidrišči, svetovali so nam tudi glede vrvi ter ostale opreme), kljub temu pa smo zaradi številčne ekipe dno vhodne dvorane dosegli šele po treh urah.

Nič kaj dosti se nismo obirali, čakala nas je še dolga pot, saj smo morali do Reke premagati še približno 1500 dolžinskih in 60 globinskih metrov. Na žalost se je moral izletu odpovedati naš vodič Andrej, zato smo nekaj časa porabili za branje načrta, kar povzroči še večjo zmedo, če med sabo zamenjaš dvorano in jezero …

Celotno jamo poleg ogromnih prostorov spremljajo tudi bogato zasigani rovi, velika kapniška okrasja ter številna jezerca, katera smo premagovali s pomočjo že opremljenih prečnic. Te manevre so vsi odlično izpeljali, saj je k temu botrovala predvsem želja, da bi jamo zapustili suhi in ne premraženi. Na žalost jaz nisem imel te sreče. A na še večjo žalost nisem padel v bistro jezero temveč v zgoščeno in smrdečo odpadno vodo, katera pronica v jamo z bližnje čistilne naprave. K sreči sem se lahko kmalu okopal v podzemni reki, prišli smo namreč do našega cilja, Škocjanskega kanala.

Za spust od vhodne dvorane do reke smo potrebovali slabe tri ure, za sam povratek z jame pa še dodatnih 5 ur, torej je celotna akcija trajala 11 ur. V tem času smo si uspeli ogledati slaba dva kilometra jame, manj kot 15 % od celotnih 15 km. Šest članov JKNM je s tem izletom doseglo svoj nov globinski rekord (240 m), skoraj vsi pa smo popravili svoje dolžinske rekorde. Glede na zadovoljstvo udeležencev se bomo zagotovo še vrnili, saj je ostalo še veliko lepih delov jame, ki se jih vsekakor splača ogledati.

Udeleženci jamarskega izleta: Miha Primc, Jure Novak, Matija Gašperšič, Jasna Šinigoj, Igor Krevs, Dejan Šenet, Andrej Gašperič, Uroš Mervič, Damijan Šinigoj, Anže Tomšič in Marjan Grah.