Kanin 2016 - jesensko-zimska akcija

Sprva sva s Klemnom planirala kopaško akcijo v spodnjem Čagankinem meandru, a sva se hitro odzvala povabilu članov DZRJ Ljubljana na planirano vikend akcijo v P4 na Kaninu. Oba sva bila mnenja, da nama tridnevni »oddih« v hribe ne bo prav nič škodil. Vremenska napoved, ki je za konec tedna prinašala padavine in otoplitve v celotni Sloveniji ter temperature nad 0 °C v visokogorju, ni obetala ugodnih razmer v spodnjih delih jame, zato se je akcija v P4 prestavila na naslednji termin. Ker pa so bili najini nahrbtniki sredi tedna že napol spakirani, sva se potem vseeno odločila in se v četrtek, 24. novembra 2016, v poznih popoldanskih urah odpravila proti Kaninu z namenom širjenja meandra v jami NM9.

Tako sva se ob deveti uri zvečer, ko je vročina že popustila, odpravila po markirani stezi proti zveznemu bivaku. V zgornjem ravninskem delu poti sta nama orientacijo in hojo poleg noči oteževala še megla in 20 cm južnega snega. Spotoma sva se ustavila še pri našem spodmolu, kjer sva nabrala še nekaj hrane, Klemen je pripravil vso potrebno opremo za jamo, jaz pa sem ta čas neuspešno iskal preostalo zalogo frankinje s poletnega tabora. Za kazen sem si moral oprtati še 100 m vrvi. Z GPS-om v roki sva se odpravila proti jamarskemu bivaku, ki sva ga z manjšo težavo našla šele po slabi uri hoje. Vso krivdo sva pripisala nekalibriranemu kompasu. V bivaku sva si privoščila še pozno večerjo, okrog druge ure zjutraj pa legla k počitku.

Posebej bi pohvalil zvočno izolacijo bivaka, saj naju ni prebudil niti dež, ki je verjetno padal že celo jutro. Počakala sva tam nekje do dvanajste ure, ko se je nebo razjasnilo in je prenehalo deževati, ter se odpravila proti NM9.

V jami je bilo na poletnih jamarskih taborih (2009, 2010 in 2014) opravljenih že precej širitvenih akcij, nazadnje nas je zaustavil neprehoden meander na globini cca 100 m, ki smo ga na zadnjih treh akcijah razširili na približno 5 m. Na tem mestu sva s Klemnom zavihala rokave, konstanten prepih iz jame pa je skrbel, da nama med delom ni bilo prevroče. Že kmalu nama je postalo jasno, da bo napredovanje zelo počasno, saj je največjo težavo povzročalo umikanje kamenja, ki sva ga morala zaradi nizke višine delovišča transportirati ven iz meandra.

Po nekajurnem kopanju sva meander razširila do te mere, da sva lahko pogledala, kaj se skriva za ovinkom. Na žalost se je meander nadaljeval v precej podobnem slogu. Ponovno sva se lotila razbijanja in premetavanja kamenja, akcijo pa zaključila v večernih urah, ko sva ostala brez energije v akumulatorjih.

Pri bivaku sva se najprej ogrela z vžiganjem agregata, ki nikakor ni hotel sodelovati z nama. Lahko bi šla v dolino po drugega, ker je bil že ravno »črni petek«, a sva raje prebrala lepo spisana navodila in uspešno zagnala agregat. Ob prijetnem ropotu sva si pripravila še večerjo, napolnila baterije ter se pri ugodnih 5 °C v bivaku odpravila spat.

V soboto sva v NM9 nadaljevala s širjenjem, ponovno nama je največ truda pobral transport materiala iz prekopanega rova. Na obeh akcijah sva meander podaljšala za približno 6 m, medtem ko njegova celotna dolžina znaša že preko 10 m. Pogled v nadaljevanje nama je preprečila krajša šikana, za katero se po odmevu sodeč nahaja prostor širših dimenzij.

Z optimistično napovedjo sva tako zaključila najino tlako, proslavila pa v bivaku ob sadni kupi in kozarcu rdečega vina. Za zaključek večera pa sem postal še prvak v Šnopsu.

V nedeljo zjutraj je sledilo pospravljanje bivaka ter povratek v dolino. S pomočjo spolzkega terena je spust minil v znamenju nordijskega vikenda z lepo ocenjenimi telemarki in malo manj ugodnimi zdrsi na zadnjo plat. V Bovcu sva opravila še en hiter postanek v Črni ovci, nato pa odbrzela proti domu. V Kranjski Gori je zagrabila lakota, kjer sva si za zaključek vikend akcije privoščila Jesensko in Zimsko pico.

Na Kaninu sva jamarila Klemen Mihalič in Anže Tomšič.