Kočevarka

Minulo jesen sva s Sandijem pregledala več jam v okolici znanih Željnskih jam. Ostalo je neraziskano brezno, ki sem ga v tem času našel na eni od terenskih akcij in je šele sedaj prišlo na vrsto za raziskave. Skozi širok vhod je lahek dostop na dno 8 m globokega vhodnega brezna.

V vogalu dna je s podornimi bloki zasuto nadaljevanje v notranjost. Ostala je nezasuta manjša odprtina, le toliko velika, da sva se prerinila naprej. Prišla sva v velik in čudovito zasigan rov.

Tla rova so ravna in po vsej dolžini prekrita s tenko plastjo poplavne ilovice, opazimo tudi nekaj luž zaostale vode. Na koncu rova je 12 m dolg vzpenjajoči podor, ki se je usul iz verjetnega nadaljevanja jame, a je morebitni prehod neprodušno zaprt.

Posebnost jame so številni podpisi Kočevarjev na stenah po vsej dolžini rova - odtod tudi poimenovanje jame v Kočevarka. Podpisi imajo letnice pred 2. svetovno vojno, novih podpisov nisva zasledila. Izstopa podpis s svastiko. Na enem mestu je na steno prilepljenih več nekakšnih nalepk, tekst je že zabrisan, tako da napisa ni mogoče prebrati.

Vhod v rov je bil nekoč širok in lahko prehoden, tako so se nekdanji obiskovalci lahko spustili v rov, pa tudi vhodno brezno ni težko za spust. Ima 2 štirimetrski stopnji, prva stopnja je prosto preplezljiva. Kasneje je podorno kamenje zasulo prehod, tako da ga je možno le z nekoliko truda preplezati. Seveda je spust v rov lažji navzdol, nekoliko težji je izstop.

Oblika rova in večje stropne kotlice kažejo, da gre za fosilni vodni rov. Poplavna ilovica na tleh kaže, da se tu pojavi le dvigajoča poplavna voda, ki potem počasi usiha, pretoka ni. Jama je dolga 120 m, kapniški rov pa je dolg 102 m. V katastru jam je dobila katastrsko številko 12181. Za spodnjo povezavo pa si lahko ogledate načrt Kočevarke.

Sodelovala sva Sandi Vidrih in Borivoj Ladišić.