Moj dihalnik zopet zadihal

To nedeljo, 16. decembra 2012, sva se z Anžetom odpravila v Moj dihalnik. Meni je bila to letos prva akcija v tej jami, Anžetu pa v dveh tednih že tretja. S seboj sva imela vse potrebno in še več. Težko macolo, tri špice, dleto, metrsko »štango«, pet svedrov, hiltija in 10 kg akumulatorjev, kot da greva za en teden v jamo, ne pa za nekaj uric. Sneg je na površju kar dobro pobiralo, kar se je čutilo tudi v jami. Na najnižji točki sva se lotila razbijanja podora, ki je bil na nekaterih mestih najprej zalit z blatom, da pa je bilo veselje še večje, je vse skupaj za povrh prekrila še siga. Za piko na i pa je vse skupaj vdelano v brezence, kjer se po vertikalni osi skoraj obrniti ne moreš, da horizontale sploh ne omenjam.

Skratka zagnano sva grizljala jamsko polnilo in vmes debatirala o vsem mogočem in tako kamenček po kamenček, pa še kar je blata in sige zraven, nadrobila za en dober transport materiala. Tako je Anže kmalu začutil ponoven prepih z dna podora, ki smo ga pred leti izgubili oz. zadelali. Takoj se je optimizem pri kopanju povečal, a kaj, ko ni bilo več prostora za umikanje materiala, vreče za transport pa so bile vse že polne. Tako nama ni preostalo drugega, kot da sva material v vrečah potegnila na površje in zaključila z akcijo.

Pri odpiranju "dihalnih" poti v dihalniku sva sodelovala Anže Tomšič in Andrej Gašperič.