Podzemni vodovodarji

Šolnovo brezno je bilo na mojem spisku jam, ki jih jamar mora obiskati in videti, že pred tem, ko sem postal jamar. In ker sem resen in odgovoren človek, sem si nabiral jamarsko kilometrino in izkušnje, saj jama počaka. Šolnovo brezno bi verjetno še kar čakalo, saj so si ga stare jamarske bajte že večkrat ogledale in jih ni za spraviti v stare jame, ko je pa novih toliko, če ne bi bilo Tomaža Bukovca.

Tomaž, ki ima še kar nekaj asov v rokavu in jih je pripravljen tudi deliti z začetniškimi šalabajzerji, je prepričan, da Šolnovo brezno (sicer raziskano, poslikano in premerjeno), v sebi še vedno skriva skrivnost. Da še ni pokazalo vsega. In da se ta skrivnost, to možno nadaljevanje, skriva pod sifonom nekje na sredini brezna.

To zgodbo sva s Klemnom tolikokrat slišala, da nama celo spati ni dala. To soboto, 29. avgusta, pa se je končno nabrala ekipa izkušenih jamarjev, da to zgodbo tudi preveri. Poleg starega mačka Klemna in  mene in Jerneja Šulca in Anžeta (ki, roko na srce, edini zna hilti v rokah držati), se nam je pridružila tudi Urška, ki jo nekateri že skoraj dva meseca uvajamo v jamarske spretnosti. Urška komaj čaka, da se naslednje leto spet začne tečaj za jamarje pripravnike, da se bo v klubu pojačala ženska sekcija. Miha je sicer domneval, da bodo recimo klubski prostori bolj pospravljeni in podobno, a tega zelo na glas ni izrekel …

Kakor koli, v soboto smo se odpeljali proti jami, ki je zagotovo ne bi našli, če nam je ne bi pokazal dobrodušni domačin. Je kar dobro skrita. Vreme se je obetalo na dež pripraviti, zato so najbolj izkušeni prvi pohiteli v jamo, Uršo in mene je seveda še zunaj ujel hud naliv s točo. Poznate tisto reklamo o vodoodpornih kombinezonih? No, če jo, vedite, da laže. Le čeladi sta se pokazali dobri proti toči in lučki sta delali tudi v nalivu, drugo je navadno pretiravanje …

Je pa res čisto vse, kar lahko preberete o Šolnovem breznu. Lepa jama, da dih jemlje, močno zasigana z najrazličnejšimi kapniškimi tvorbami vse do dna, kjer človeka pričaka čudovito jezero. Bi se kar slekel in malce poležal na obali, res!

A mi izkušeni jamarji nismo šli not in dol jamo samo občudovat, šli smo garat in raziskovat. Kakor se za prave jamarje spodobi, jasno. Šli smo dol raziskati možnost, ali obstaja sifon z možnim nadaljevanjem. Zatorej smo z dna vzeli plastično cev (kaj so z njo počeli pred kakšnimi desetimi leti sem žal že pozabil) in se preselili v nivo s sifonom.

Miha nam je razložil, kako deluje natega (skoraj isto kakor šmarnico iz soda potegnit) in voda je kmalu začela šumeti v globino, nivo vode v sifonu pa se je vidno nižal. Ker gre za zelo zanimiv dogodek, smo nekaj časa buljili v tisto cev kakor v kakšno oddajo na discoveryju, potem pa šli še malce raziskovat. Po kakšnih dveh urah se je nivo vode spustil že skoraj meter in pol in skoraj smo že lahko uzrli praznino nad vodo, ko je cev potegnila zrak. Na drugi strani sifona, kar dokazuje, da je tam zračen prostor. Kako velik je, ne vemo, ker smo pri drugem poskusu natege poškodovali cev, da je potem ves čas vleklo zrak in ni več šlo da ga j****.

In za konec še trikrat: nikar se ne bojte!

1. Nikar se ne bojte, sifon se bo ob prvem večjem dežju spet napolnil, mi smo ga želeli sprazniti samo zato, da pogledamo v nadaljevanje. Ga nismo poškodovali.
2. Nikar se ne bojte, z akcijo bomo nadaljevali kmalu. Bomo cev odnesli ven in poskusili z novo!
3. Nikar se ne bojte, o rezultatu najdbe boste zagotovo obveščeni, le še o imenu novoodkritega nadaljevanja se v treh urah dol nismo mogli dogovorit! Ne vemo še, ali se bo novoodkrito nadaljevanje imenovalo Šini-Urša-Klemi-Suki-Anžetovo nadaljevanje ali se bo imenovalo Klemi-Suki-Anže-Urša-Šinijevo nadaljevanje ali se bo imenovalo Suki-Klemi-Šini-Urša-Anžetovo nadaljevanje …

Sodelovali smo Klemen Mihalič, Jernej Šulc, Anže Tomšič, Urša Štangelj in Damijan Šinigoj.