Silvestrovanje 2025

Silvestrovanje Jamarskega kluba Novo mesto je tradicionalno že več kot trideset let, od leta 2025 pa smo se decembra poslovili sredi Kočevskega Roga. V preteklih letih smo prehod leta praznovali v gostilnah na skupni večerji, leta 2015 smo novoletno zabavo zamenjali z rekreativnim ogledom jame Huda luknja pri Velenju, decembra 2016 pa smo se preselili na Gorjance v Lovski dom na Gospodični in tam ostali s prekinitvami vse do leta 2023. Decembra 2023 smo se preselili na Kočevski Rog. V kočo na Primožu, ki je zadnja leta naša točka za tovrstno zabavo.

Naša novoletna praznovanja imajo nekako stalen program. Dobro hrano in družbo, pregled dela v minulem letu, potem pa klubsko tekmovanje v različnih jamarskih spretnostih, ki jih je zadnja leta zamenjal jamarski kviz. Za vodenje vsega tega je bil zadnja leta zadolžen Klemen Mihalič, letos pa je pobegnil v tujino. No ja, ne v kakšno jamo, ampak na službeno pot. Pregled dejavnosti v minulem letu je tako pripravil Anže Tomšič, za kviz pa je poskrbela Nika Rukše. Smo jo pa morali dolgo čakati in ob tem ugotovili, da jamar pride prej iz Munchna (od tam je naravnost na Kočevski Rog prišel Erazem), kot pa iz jame. Nika je bila tistega dne v spremljevalni potapljaški ekipi v jamo Ebenthal, kjer sta izvedla potop Timotej Jurček in Jovana Rakić, opremo do kraja potopa skozi brezna, ožine in meandre pa jim je pomagala prenesti podporna skupina Jure Tičar, Damjan Šinigoj, Davorin Klobučar, Urban Slana, Nika Rukše, Miha Rukše in Marko Majhen. Je bilo tako zahtevno in težko, da je še Damijan Šinigoj bentil, da ni še nikoli tako nasrkal. Miha pa se je zaklel, da dokler ne bodo jamo preopremili in jo naredili bolj prijazno tudi težjemu transportu in predvsem bolj varno, ne bo v njo nesel niti pločevinke smetane, kaj šele potapljaško jeklenko.

So pa naše dejavnosti v minulem letu zaznamovale raziskave Bermude, ki je tesno povezana s silvestrovanjem leta 2024. Boštjan Kuhelj je namreč pred novoletnim praznovanjem šel preverit stanje v koči na Primožu. Zaradi snega je z avtom obtičal na klancu pred Grofjo mizo in potem namesto da bi šel peš naprej, začel gledati naokoli in še preden se je dobro obrnil, je ob cesti našel tri dihalnike. V enega pa mu je »skočila« in v njem za vedno izginila tudi macola. In tako se je začela bermudska zgodba. V številnih akcijah so razširili dihalnike in začeli prodirati vse globlje. So kopali in razbijali ožine, jama se povsod nekaj podira, odkrili pa so tudi velika brezna in dvorane. Na koncu pa so se ustavili na kamnitem čepu sredi brezna, ki se pod podorom še nadaljuje. Ni pa jim jasno, kako ta podor odstraniti. In to na globini 190 m, kar pomeni, da je Brezno na Cink križu po 40 letih izgubilo primat najglobljega brezna na Kočevskem Rogu.

Leta 1986 smo namreč v leta 1972 odkritem breznu Cink križ (JK Železničar) našli na dnu po takratnih meritvah 117 metrov globokega vhodnega brezna ožino, jo prebili in prišli v novo manjše brezno in dvorano ter spet naleteli na ožino, jo razbili in prišli 185 metrov globoko, kar je takrat pomenilo najglobljo jamo na Kočevskem Rogu. Brez Poljanske gore, kjer ima primat najgloblje Čaganka, ki ji manjka do 500 metrov samo še nekaj metrov. Če ne bo vmes kakšne poplave.

Cink križ je imel kar 40 let primat najgloblje jame na Kočevskem Rogu, Marku Pršini pa je padlo v glavo, da bomo po predstavitvi Bermude, ki jo je izpeljala Petra, okronali njegove raziskovalce ter jim predali krono. Marko, okronan s Cinkovo krono je vse skupaj vodil in na oder poklical enega izmed raziskovalcev, Mitjo Remiha.

V tem trenutku pa je skočil v zrak Dare Hribar, češ da krono zasluži Bošti, ki je jamo odkril in tako naprej … Če ga Anja Moric in ostali ob njem ne bi pomirili, bi zaradi jeze verjetno kar na streho splezal. Ampak krivica vendarle ni bila krivica, temveč v naprej pripravljena šala.

Kralj Marko je Mitji zavezal oči in ga okronal s šaljivim novoletnim obročem za lase, pravo krono pa je seveda dobil Bošti. Kot tisti, ki je jamo odkril in v njej prebil veliko ur, ob njem pa je seveda še celotna ekipa Bermudašev (Anže, Petra, Teo, Mitja in seveda Boštjan) dobila naše veliko priznanje. Dare pa posebno priznanje za fair play. Je ponovno dokazal, da je neizprosen bojevnik za pravico in proti krivicam in bi še novo jamo naredil, če bi bilo potrebno. Bermuda ima krono, Cink križ pa ostaja kot eden najbolj spoštovanih poligonov za preizkus jamarske duše (v prvi ožini se je resno zataknil prvopristopnik Tomaž, tri leta nazaj ob vračanju ni mogel skozi drugo ožino Damijan, sta pa tudi Petra in Nika (ki ju je enkrat manj skupaj kot Damijana) pred meseci povedali, da sta ožini res pasji. Baje pa Cink križ še ni rekel zadnje besede.

Letošnji pregled dejavnosti je pripravil Anže Tomšič. Že pred dvema letoma je Klemen govoril o sinusoidi števila letnih raziskav in dejansko se linija števila raziskav še vedno vzpenja. V letu 2025 smo do silvestrovanja opravili 426 akcij, na njih je sodelovalo 45 članov, ki smo skupaj opravili več skoraj 5900 ur dela, kar pomeni 131 ur na posameznika.

Področja raziskovanja ostajajo ista, dejavnosti pa tudi. Iz grafa pa lahko vidimo, da največ dejavnosti namenjamo kopanju in širjenju ožin ter raziskovanju, ob tem pa tudi merjenju in risanju jam ter terenskemu raziskovanju. To pa prinaša uspehe in nova odkritja.

Največ akcij je v minulem letu opravil Boštjan Kuhelj (84), na drugem mestu je Petra Glinšek (66), Damijan Šinigoj pa je opravil 66 akcij, s tem, da je v to število všteto le delo, ki se šteje kot klubsko, ne pa tudi vse njegove druge zvezne jamarske dejavnosti. Najbolj dejavni so tokrat prejeli nagrade, ki jim bodo prišle prav. Transportne vreče.

Za konec, če ne štejemo neuradnega zaključka pozno v noč, je sledil še jamarski kviz Lepo je biti jamar, ki ga je pripravila in vodila Nika Rukše. Zmagala je ekipa "dojenčki" - Mateo Piljić in Anže Tomšič.

Kakšna pa so bila vprašanja? Kako se imenuje latinsko črna človeška ribica (Proteus anguinus parkelj), koliko avtomobilov lahko pričakujemo na akciji štirih jamarjev (4), kateri dan je Unesco določil za mednarodni dan jam in krasa (13. september), ekipa katerih jamarjev je leta 2008 odkrila Čaganko (Srečko Vidic, Borivoj Ladišić), okoli vprašanja kakšna je starostna omejitev za naziv jamarja, smo se skoraj sprli, na koncu pa je obveljala Nikina (18 let). No, pa tudi anemoliti rastejo v smeri stalnega jamskega toka, ki je lahko tudi zračni tok in ne vodni, kot smo vsi razumeli. Najdaljši jamski splet v Sloveniji je tolminski sistem Migovec, netopirji se parijo jeseni, ugibali pa smo tudi, kateri doktor je napisal doktorsko disertacijo o onesnaženosti jam v Sloveniji (naš Jure Tičar), pa tudi kdaj je Petra diplomirala iz medicine (2014) in še kakšno vprašanje sem izpustil.

Žur je bil do jutranjih ur in da ne ne pozabim, na dušo Tanji in ostalim je Marko pihal tudi s kitaro ...

Udeleženci: Zdravko Bučar, Tomaž Bukovec, Jure Gačnik, Petra Glinšek, Tomaž Grdin, Dare Hribar, Andrej Hudoklin, Boštjan Kuhelj, Borivoj Ladišić, Marko Majhen, Uroš Mervič, Anja Moric, Mateo Piljić, Marko Pršina, Mitja Remih, Mihael Rukše, Nika Rukše, Tanja Rukše, Urban Slana, Erazem Šiler Hudoklin, Damijan Šinigoj, Anže Tomšič ter potapljaška gosta Jovana Rakić in Timotej Jurček.