Topli vrh 5

V gozdovih nad Črnomljem je še vedno sneg. Za staro Lado Nivo sicer ni bil problem, za stare Mihatove in Borivojeve kosti pa bi verjetno bil, zato sta na akcijo povabila tudi mene. Da sem ju v petek, 18. februarja 2011, zgodaj popoldne pripeljal prav pred vhod v brezno Topli vrh 5, kjer nas je že čakal Srečko. No, naj bi nas čakal, ker ga seveda ni bilo, je pohajkoval okoli in meril ter izrisoval bližnje jame, ki so jih raziskali na prejšnji akciji. Nam je ostalo za raziskati brezno Topli vrh 5, za katerega z Mihatom prejšnjič nista imela dovolj vrvi, Borivoju pa potem ni ostalo drugega, kakor zakuriti ogenj in paziti, da ne ugasne, ko smo se ostali spustili v brezno. Ki je res impozantno in mi sploh ni jasno, kako tako velike zadeva s tako velikim vhodom še nihče ni uspel registrirati. Dobro, mi je jasno, saj je res odročno, a kljub vsemu … Tokratna akcija se navezuje na prispevek izpred enega tedna ter hkrati na predhodno novico.

Do dna vhodnega brezna je kakšnih 50 m. Šlo mi je bolj počasi, saj sem si vzel čas za temeljit ogled ogromne dvorane. Zelo lepo zasigane, vendar s staro in ponekod že »gnilo« sigo. Očitno je bilo brezno še globlje, a ko se je strop porušil (na dnu je ogromno kamnitih gmot), je zasul nadaljevanje. Miha in Srečko sta na prejšnji akciji odkrila vzporedno brezno in sta potrebovala kar nekaj časa in naporov, da sta razširila majhno luknjo, ki jo je Miha tokrat opremljal, s Srečkom pa sva raziskala in izmerila dvorano. Vzelo nama je veliko časa, saj sva se rinila med podornimi skalami in ves čas odkrivala nove in nove majhne dvoranice, ki se kar ne nehajo, čeprav se je na koncu vedno izkazalo, da pač se. Najgloblje sva se zrinila na globino 65 m, na nekem delu pa sva narisala vprašaj, saj je kamen padel kar globoko, pa tudi pihalo je, a bi bilo treba kar nekaj dela, da bi zadevo razširili …

Ko sva končala zahtevno merjenje (tukaj moram biti pošten in povedati, da sem bolj ko ne le za manekena stal, ko je Srečko meril z laserjem), je pa tudi Miha že opremil vzporedno brezno in se spustil vanj. Še sam sem se skobacal na vrv in se spustil, a kaj dosti zadeve nisem občudoval, ker sem moral biti zelo pozoren na padajoče kamenje. Brezno, ki spominja na Kaninske luknje, tako izprano je in polno ostrih robov in žlebičev, je zelo, zelo nestabilno in kamen samo narobe pogledaš, pa že pade - čeprav se je Miha zelo trudil očistiti. Kakšnih 10 m nižje je bila polica z novim vzporednim breznom, ki ga je Miha že opremljal, saj bi bil nadaljnji spust v primarno vzporedno brezno prenevaren, dokler nismo bili vsi skupaj.

Brezno, v katerega se je spustil Miha, se je na globini kakšnih 80 m zaključilo z ozkim meandrom, ki ni obetal kaj dosti, zato smo se spustili na dno vzporednega brezna, ki se je s podorom zaključilo na globini nekaj čez 70 m. Kupi ostrega kamenja niso obljubljali, a ker smo bili že tam, smo se zavlekli med nametane skale in raziskali par rovov. Še najbolj je bil vesel Miha, ki je se uspel pririniti na globino nekaj več ko 85 m in se vrnil z mnenjem, da naprej ni nič obetajočega. Srečko ni bil najbolj vesel, čeprav tako mogočne jame tudi on ne najde prav vsak dan in nekako ni hotel narediti pike na raziskave. Sam sem jo prvi potegnil gor, s hiltijem, macolo in dodatno transportko z vrvjo, da zvečer nisem potreboval v savno, saj sem se spotil za tri dni skupaj! Miha in Srečko pa sta pokukala v še eno vzporedno brezno, ki se je na globini kakšnih 10 m od dna vhodnega brezna odcepilo in spustilo kakšnih 30 m in zaključilo z ne prehudim trdim orehom, za katerim se skriva še eno brezno. Dela torej ne bo zmanjkalo, jama še ni pokazala vseh svojih skrivnosti, potrebna bo vsaj še ena akcija … V spodnjem videu je pa kratka demonstracija, kako ozke utegnejo biti ožine med posameznimi deli v jami.

Pozno zvečer (ali zgodaj ponoči), ko smo priplezali ven, je bila žerjavica ravno pravšnja še za klobase na žaru in kozarček cvička.

Na akciji smo sodelovali: Miha Rukše, Srečko Vidic, Borivoj Ladišić in Damijan Šinigoj.